sobota, 30. januar 2010

Oranžna denarnica

Prvi teden nove službe je za mano. Spet sem se ujela v stari tempo: služba, popoldanske dejavnosti in obveznosti...in samo z nostalgijo zrem na dni v januarju, ko sem bila doma in sem lahko ustvarjala. Sedaj pa se mi v glavi nariše ideja in samo vzdihnem: le kdaj?
Ker sem človek, ki težko prenašam spremembe...kakršnekoli, sem ta teden kar težko preživela. Kar neki čudni občutki so me prevejali, čudna tesnoba... Pustila sem službo za nedoločen čas in šla v tisto za določen. Na nek način zgubila sigurnost. Sem naredila prav? Se res tako težko privajam novim stvarem! Joj, ko bi te spremembe lažje sprejemala!!!

Mi je pa včeraj uspelo dokončati eno od treh denarnic, ki sem jih naredila s polstenjem. Ta oranžna je za mojo mamo. Ker prisega na oranžno barvo. Ker je stoodstotna zagovornica rjave. In ker ima težave z Urbano-ne gre ji v nobeno denarnico! Problem se je ojavil pri všitju zadrge. Moje šivilske spretnosti se začnejo in končajo pri ravnih šivih. Halo Majda je rešila moj problem in mi pokazala, kako se všije zadrga. Katero tačko moram uporabit, kako moram vso zadevo obrniti... Nenazadnje mi je všila celo zadrgo:) Hvala, Majda!! Morda jutri všijem zadrgi še v ostali dve denarnici!! Če mi ne uspe, pridem spet po pomoč!!

Lepo sneženo soboto!

Maja

sobota, 23. januar 2010

Za deževne dni




Gospodični Mični iz prejšnje objave, ki je danes praznovala četrti rojstni dan, je bilo treba v torbico dati še nekaj. In da to ne bi bili samo bonboni, sem ji naredila knjigico za deževne dni. Vanjo sem zvezala različne odtise, ki jih bo lahko pobarvala. Liste sem še perforirala, da jih bo lahko odtrgala in uporabila za nove umetnine. Idej štiriletnikom ne zmanjka! (Naredila sem po dva odtisa za primer, če bo kakšnega uspela deliti s sestrico!)

Hvala vsem za spodbude ob nastopu nove službe!
Priznam, da je bil čuden občutek. Med drugim tudi zato, ker se do nove peljem mimo stare, samo da se namesto, da zavijem desno, peljem naravnost. Čudno, po šestnajstih letih. Volan kar sam zavija! Ker nisem ravno jutranji tip in zjutraj vedno funkcioniram v polbudnem stanju, bom morala kar paziti, da se ne sparkiram na starem parkirnem mestu in ne vpadem v staro pisarno! Ja, malo bi me čudno gledali!
So me pa v novi službi lepo sprejeli. Prijeten občutek, ni kaj. Tudi delo je prijetno. Predvsem zelo umirjeno, kar je natančno tisto, kar sedaj rabim. Prav neverjetno je, da ima človek svojo pisarno in vanjo ne vpadajo ljudje prav vsako minuto. Kar me je v prejšnji službi najbolj motilo je bilo prav to vpadanje. Mene so doma učili, da potrkam in počakam, da nekdo reče: Naprej. Pri nas ni bilo tako. Človek je potrkal in že naslednjo tisočinko sekunde je bil noter in to tako, da so vrata skoraj padla s tečajev.
Druga stvar, ki me je motila: res je, da ne jem preveč rada, ampak vsake toliko tudi meni zakruli v želodcu. Ljudje so vpadali tudi med malico. Na način, ki sem ga opisala zgoraj. Vidijo, da imam polna usta, a jih to ne moti. Tisti vludnejši rečejo: joj, vidim, da motim, ker imaš ravno malico... in mirno nadaljujejo s problemom, zaradi katerega so prišli. Ja človek, POTEM PA NE MOTI!! Res da je bil čas za malico pri meni okoli enih, ampak vsseno si zaslužim malo miru pri jedi, saj si ga še pes. Ja, najbrž si ga nisem...
No, pa ne bom več izlivala žolča, saj je vse že mimo. Sem zadnjič klicala mojo naslednico, da jo vprašam po počutju:) Vse kar je uspela izdaviti je bilo: "Garam kot živina, kako si zdržala šest let?!!! V petek zaspim ob petih popoldan in se zbudim v soboto ob desetih zjutraj... "Ja, welcome to the club, baby, ampak tvoji otroci imajo dvajset in še nekaj let, moj pa je imel od ena do sedem!! Spanje popoldne - no go! Spanje zjutraj - no go!!
Pa še to: ko sem v službo nesla bolniški list, sem štiri najbližje sodelavke našla v pisarni. Ena bolj zgrbljena vase kot druga, ena z večjimi očmi kot druga in s še večjimi podočnjaki. Spet nerešljiv problem, ki jemlje spanec, spet problem, za katerega ne moreš verjeti, da se sploh lahko zgodi. Kar stisnilo me je. Iz večih razlogov. Prvič, ker sem sočustvovala z njimi, ker vem, kako se počutijo. Drugič: ker sem avtomatično začela premišljevati, kaj pa sedaj. Ko sem dojela, da se mi s tem ni treba več ukvarjati, sem ugotovila, da je bila moja odločitev več kot pravilna.
Punce moje, držite se - mislim na vas!

In tudi na vse vas, ki to berete.

Maja

sreda, 20. januar 2010

Torbica za gospodično mično


Vse najbrž dobro poznamo zasvojenost z internetnim nakupovanjem. Na mizi imamo tri projekte, pa se med "odmorom" vsedemo za računalnik, da pobrskamo, kaj je novega na blogih. Naletimo na super zadevo. Uau, to bi tudi jaz. Ampak nimam materiala. Nujno ga moram imeti... grem do svojih najljubših trgovin... malo cincam... zaprem... Naslednji dan spet odprem in kar podzavestno kliknem "submit order". Preden pride material do doma, se zgodba itak 5x ponovi, material se pa kopiči in kopiči. Zato je bil eden izmed mojih letošnjih sklepov ta, da ne bom več zapravljala po internetu! Je J. komentiral, da manj pa tudi ne:)
Najprej moram vsaj malo porabiti vse nahrčkane zaloge (še dobro, da nimajo roka trajanja). Tako mi je zadnjič pod roke prišel filc, ki sem ga nabavila po mojem še v enem izmed prejšnjih življenj. Suho filcanje sem že poskusila, pa sem morala še mokrega. V prvem poskusu je nastala bež torbica. Samo tako, da poskusim, kako gre filcanje ob obliki. Nisem prav dobro vedela, kaj naj z njo, pa sem jo okrasila s suhofilcanimi izdelki. Včeraj sem se naučila narediti še ročaj in torbica za gospodično mično je tu!
Se pa že sušijo novi poskusi. Žal bodo morali na končno obdelavo malo počakati, saj grem jutri končno v službo. Priznam, da imam hudo tremo, saj jo prvič v življenju menjam. Eni ustanovi sem bila zvesta 16 let, sedaj pa je čas, da grem naprej. Kljub vsemu je občutek čuden, nenavaden. Drugi ljudje, druge navade, drugi prostori, druge spletke... Vem, da spanca danes ne bo...

Imejte rade sebe in druge!

Maja

ponedeljek, 18. januar 2010

Zloženka





Končno ni notes:)
Je pa moj prvi poskus nekakšnega scrapbookinga ali kako mini album spraviti v čestitko. Obliko sem videla nekje na netu in jo shranila za primer, če me kdaj prime. Žal pa je izginil link (to je bilo še pred mojo knjižico z mini printi in naslovi). In včeraj me je prijelo... In mislim, da me bo še kdaj...

Sem pa zadnji vikend prebirala vse "resnice o nas", ki smo jih zapisale v tagarski igri. Ugotovila sem, kako malo se marsikatera izmed nas ceni, kako se rinemo nekam v povprečje, čeprav štrlimo ven iz njega. Je naša samopodoba res tako nizka, da nas omejujejo kile, štrenasti lasje, debele noge ali starost? Ko sem si še uspela izpisovati stvari iz knjig, sem si prepisala naslednje besede O. Winfrey:
"Bodite kraljice. Imejte pogum biti drugačne. Ubirajte nove poti. Bodite voditeljice. Bodite ženske, ki imajo tudi v nesreči rade življenje in pogumno stopajo novim izivom naproti. Bodite pogumne! Iščite resnico in z ljubečim srcem obvladajte tisto, s čimer se ukvarjate, pa naj bo to vaš dom, delo ali vaša družina. Priznajte si svojo moč in veličastnost!"

Če si same tega ne bomo priznale, nam tudi drugi ne bodo.

Imejte se rade!

Maja

sobota, 16. januar 2010

Romantika in odkrivanje smešne plati resnice




Še eden v liniji notesov. Tokrat za darilo. Povzročal mi je precej težav, saj vem, da obdarjenka ne mara rjave barve in sem morala precej ven iz sebe in svojega siceršnjega stila. Kljub vsem se zadovoljna z vsem, kar je prišlo ven. V končni fazi mi je tale rožast papir postal celo zelo všeč. Morda mi na stara leta ratajo cvetlični vzorci še všeč!

Mojca pa me je "tagala", kar pomeni, da moram našteti sedem resnic o sebi. Hvala Mojca, sem kar nekaj časa gruntala, vmes prišla že do dveh skoraj zaključkov: a) da sem totalno "boring" ali pa b) da se tako slabo poznam?? Pa sem le prišla do sedmih resnic:

1. Rada jokam. Že od malega. Pri vsakem romantičnem filmu. Komediji, če vsebuje kaj romatičnega. Pri knjigi. Tudi pri risanki, če je treba. Me je, ko sem bila še čisto mala oče vprašal, zakaj tako rada jokam, pa sem že takrat rekla:"Ko je pa tako luštno jokat'!" Some things never change.

2. Ne maram teme. Če sem sama, bom vedno zaspala pri lučki.

3. Nadaljevanje: če sem sama, bom zvečer v pritličju potegnila dol vse rolete, da spodaj ne bo niti špranje. Groza me je namreč, da bi na drugi strani okna koga srečala "iz oči v oči". Me kar spreleti,, če pomislim, da bi šla v kuhinjo na kozarec vode, pa bi na drugi strani nekdo gledal notri. BRRR... Me že zdajle zjutraj spreletava.

4. Občudujem minimalizem in red po hiši. Vse mora biti pospravljeno in na svojem mestu (misija nemogoče pri sedemletniku in umetniku), včasih že rahlo kompulzivno obsesivno. V svojem ustvarjalnem kraljestvu pa imam totalen nered. Tudi če se trudim pospraviti, zdrži le do prvega "projekta". Tu me nič ne moti, če moram čez kaj stopiti. Ali z roko odriniti z mize, da dobim 10 cm2 prostora, da kaj naredim. Razcepljena osebnost pač. Posledično ves čas nekaj iščem. Pravzaprav največ časa porabim za iskanje. Kako simbolično!

5. Ne maram kuhanja. Tudi jem ne preveč rada. Predvsem ne mesa, slaščice izvzete. Jem največkrat ker pač moram (in kaj se potem pritožujem nad neješčim otrokom, ki je pri 7-ih izjavil, da je vegetarijanec?).

6. Sem popolnoma aritmični človek. Ne znam plesati! Res, niti koraka. Dance aerobika je zame smrt na sramotilnem stebru. Pojem le pod tušem in v avtu, če sem sama. Sicer bi sledila smrt z javnim linčem. Upam, da otrok zaradi uspavank, ki sem mu jih pela, kasneje v življenju ne bo imel prehudih posledic. Revež, kako je preživel!

7. Zbiram škatle. Male, majcene, večje. Okrogle, kvadratne, papirnate, pločevinaste. Doma narejene in kupljene. Nove in že zavržene. Se kaj čudite, zakaj v svoji sobi nimam nič prostora!

Tako, katarza je prišla. Čas je, da okljukam sedem naslednjic: Vladka, Helena, Moi, Creatissimo, Tanja, Jana in Kitty.

Lep vikend vam želim, pa blagor Primorcem, ker boste imeli sonček. Vam kar večkrat zavidam!

Maja

četrtek, 14. januar 2010

Bratec in sestrica







Vem, spet blokci... Ampak sploh ne morem ven iz njih. Vsakič, ko kakšnega naredim, se mi v glavi porodi sto novih idej. Tokrat sem uporabila dva suha filcana srčka, ki sem ju naredila predvčerajšnjim. Najprej je v glavi nastal črtast notes, potem pa se mi je pri kombiniranju zdelo, da srček tako dobro paše samo na enobarvno podlago, da sem naredila še "bratca". Gumbi so iz "domače peke", iz polija sem jih naredila že prejšnji teden. Prav uživala sem pri tem in prav fajn kariero bi lahko naredila kot "gumbarka":)

Čas, ko moram nazaj v službo se neusmiljeno približuje. Priznam, da mi je "bolniški" januar zelo prijal. Umirila sem se, iz sistema nekako sčistila stres prejšnje službe. Sedaj, ko se opazujem, šele vidim, kako uničena sem bila. Nisem se bila več sposobna pristno zabavati s Tejem in uganjati norčije. Za to sem bila vedno preveč utrujena. Pri igri z njim sem bila zadnje čase pogosto kar nekako odsotna. Razlika je očitna. Tudi pri ustvarjanju se pozna. Ideje kar letijo iz mene, prej sem včasih morala za njimi kar globoko brskati. Pa se človek spet vpraša: ali je bilo vse to vredno. Ja, bilo je. Tako vsaj sedaj vem, da tega nočem nikoli več. Želim uživati v preprostih stvareh, se vsak dan smejati, malo ustvarjati in se veliko pogovarjati!

Maja

torek, 12. januar 2010

M for Me


Včeraj sem se preizkušala v barvanju papirja z Distress inki. Do sedaj sem jih uporabljala predvsem za senčenje in barvanje odtisov, tokrat pa me je zamikalo, da bi z njimi postarala kos kartona. Razen, da imam še danes zelene prste, sem nad učinkom navdušena. Ker je karton izpadel tako lepe olivne barve, ki jo imam seveda najraje, je nastala beležka zame. Tag pa je prvi poskus barvanja! Ker mi ga je bilo škoda, sem ga uporabila za kazalko.

Ker pa imam strašno begavico s projekta na projekt sem se danes prvič preizkusila še v suhem filcanju. Do sedaj sem delala le kroglice v vroči milnici, roža pa je moj prvi suhi poizkus. Ne vem še sicer, kaj bom z njo, naučila sem se pa le!

Maja

sobota, 9. januar 2010

Vintage 2. del


Prijateljice so mi za rojstni dan podarile knjigo Abeceda življenja avtorice Vlaste Nussdorfer. Že na naslovnici me je čakal izsek, ki sem ga posvojila za letošnji moto:
"V življenju se mi vse dogaja z namenom. Verjamem, da z dobrim. Vse, kar se je zgodilo, je v nadaljevanju pomenilo nekaj dobrega. Začetek nečesa novega, spodbudo za spremembe. Dobre misli kot magnet privlačijo nove, plemenite zamisli, ki bodo pomagale ljudem v stiski; morda ste to tudi vi, morda kdo, ki živi ob vas, pa ga niste opazili, morda kdo tretji, ki živi tam daleč..."
Verjamem v nove začetke in nove poti!

Nastal pa je tudi drugi notes z vintage pridihom. S kavo postaranega papirja sicer nisem imela kam vkombinirati, ampak je tudi tako OK. Moje pravilo je itak "manj je več". Kar ne morem dodati še kakšne rože ali česa podobnega. Preveč dodatkov me moti, sploh pri tem papirju, ki je že sam po sebi dovolj bogat.

Naj vam dež ne uniči snežne idile!

Maja

četrtek, 7. januar 2010

Preobrazba





Konec decembra je prijateljica rodila sina... Priznam, težko sem se lotila izdelovanja darila, čeprav ji zdravega sina iz srca privoščim, saj je super punca. Ampak...

Se samo slepim, da sem OK?
Sem!
Zakaj se potem obrnem stran, ko vidim otroške vozičke?
Zakaj se mi oči napolnijo s solzami, če vidim nosečnice?
Zakaj ne prenesem pogleda na svoj ravni trebuh?
Zakaj spanec ponoči še vedno noče priti?
Nisem...

Kljub vsemu sem darilo delala z veliko mero ljubezni, kot nekakšno opravičilo za vse zato na zgornje zakaj. Nastal je preoblečen album za slike, da ne bodo vse ostale samo na računalniku in mali okvirček za najljubšo sliko malega Roka. Gumbi so iz domače peke, ovčka in metuljčki iz Tejeve zaloge, na notranji strani so žepki za kdo ve kakšen papirnati spomin...

Draga S. uživaj z obema, s tem se nič ne more primerjati, tudi spali boste nekoč:)

Maja

torek, 5. januar 2010

Vintage


Za danes sem si zadala nalogo, da izdelam dve darili za dve posebni kozoroginji. Pred oči sta mi hodili knjižici v vintage stilu. Ker doma med vso množico materiala nisem imela nič primernega, sem se odločila sama narediti papir starinskega izgleda. Na Youtubu sem našla odličen tutorial Natalie Bramasole, ki je za postaranje papirja uporabila kavo. Sama sem se do sedaj nekaj trudila s čajem, pa učinek ni enak. Kavica pa je poleg vsega v moji sobi še prijetno dišala.
Malo sem improvizirala, saj nimam Making Memorisovega pripomočka za "distressanje" robov, ampak šlo je tudi s škarjami in nohti. Tu je rezultat. Priznati moram, da sem z njim zelo zadovoljna. Občudujem namreč izdelke s pridihom starinskega, pa mi še nikoli ni uspelo nič podobnega ustvariti.


Iz papirja je nato nastala preobleka za Post it notes. Tudi papir na katerega sem odtisnila metulja, sem enostavno pobarvala s kavo, le da sem za razliko od osnovnega papirja, nanesla le dva premaza.

Sedaj pa se vržem še v izdelavo drugega darilčka!

Lep sneženi dan!

Maja

sobota, 2. januar 2010

Presenečenje

Danes je spet čas, da spremenim številko v svojem profilu. Moja draga fanta sta me ponovno presenetila. Tako sem navdušena, da moram to takoj deliti z vami!! Podarila sta mi namreč Art clay silver starter kit!!!! Eden od niju je dokazano čarovnik, ki bere misli in včasih se ga je prav za bati. Sploh se ne spomnim, kdaj sem izrazila željo, da je ACS ena od stvari, ki jo želim preizkusiti!! In sedaj jo bom! Kot vedno, bom najprej prštudirala vse na netu, nato pa...

Kar pa se tiče mojih želja, so tri:
1. .............
2. ............ in
3. ............

Saj veste, da se jih ne sme na glas izgovoriti:))


Oggy pa me je naprvi dan novega leta že razveselila z nagrado:
Podarjam jo naprej:

Žal je število omejeno na 12, drugače ga podarjam prav vsem, ki ste z mano! Hvala vam!

Lep dan, pa naj vsaj malo sneži!

Maja