petek, 29. julij 2011

Tuhtanje se nadaljuje...



Saj ne, da bi se mi tako mudilo nazaj v šolo, le zabavno ga je bilo izdelati:)

Tuhtanje se nadaljuje. Še vedno sem skoraj pri isti temi, a z drugega zornega kota, v tisti večni dilemi čas zame vs. otrok, njegove zahteve, posvečanje njemu. Ja, kar nekaj časa posvetim sebi, ustvarjanju, branju, pa vseeno mislim, da Teja ne zanemarjam in ga nikoli nisem. Res je, da je lažje sedaj, ko je večji, a kljub temu mi njegove zahteve nikoli niso bile v breme pač pa v neizmerno veselje in vedno, prav vedno sem lahko nekaj časa namenila tudi sebi.
Izhajala sem iz tega, da nočem, da ima moj otrok za mamo prazno lupino... žensko brez vsebine, brez duše... žensko brez sebe, ki se bo sesula, ko bo otrok odšel, saj v končni fazi so nam otroci dani le na posodo... Vzgajamo z vzorom, kajne? In če želim, da moj otrok živi kvalitetno življenje, mora to imeti pred sabo. ”Srečna mama - srečen otrok”! Le tako mu lahko dam...ne največ, pač pa najbolj kvalitetno... le tako lahko otrok ve, da sem v tistem trenutku le njegova, kajti to se mi zrcali na obrazu, govori mi iz oči. Otrok se ne da pretentati. Veliko boljši psihologi so, kot si mislimo in vedno vedo ali smo z njimi ali ne.
Mislim, da sem mu v devetih letih dala največ, kar sem zmogla, nisem pa želela zasužnjiti sebe in njega. Mnenja sem, da otroku ne smemo strukturirati prav vsega njegovega časa (z aktivnostmi, vodeno igro...), saj ga s tem ohromimo in prikrajšamo za čas, ko se uči igrati in zaposliti sam, torej za čas, ko se razvija njegova domišljija, kreativnost, ko vrejo ideje... Brez tega pa danes ni genijev:). Tej je vedno imel in še vedno ima prostor in čas zase, v katerem ga ne motimo, čas, ko razmeče vse in je njegova soba bomba, ampak ko pogledam, vidim v njej začetek in cilj igre, vidim inovativnost, vidim otroka, ki ni živčen, otroka, ki se zna zaposliti tudi sam. In še niti enkrat v 9ih letih nama ni izrekel tistega famoznega stavka:”Dolgčas mi je!”
In ko sem ga v petek, ko je odhajal na morje vprašala, koga bo imel za družbo, je odgovoril:”Saj imam sebe!” Vem, da je otrok, ki uživa v družbi, vem pa tudi, da bo užival tudi če je ni!

Imejte se radi!

Maja

sobota, 23. julij 2011

Am I a superhero?

V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...

Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA
2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA
Zakaj? Ker pač sem.
3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.
4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.
5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????
6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...
Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!
Poskus drugič:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?
Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.
Sem torej s tem zadovoljna? Da.
Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:
"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"
Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!

Nadaljevanje sledi...

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 3. julij 2011

Še zadnjič, preden grem

Moji hvarski zakladi

Še zadnjič, preden grem... Na dopust ali inventuro... Kakor komu ljubo... Brskat med kamne, kjer moje oči iščejo majceno, miceno, pa tako zelo, zelo popolno... Kjer vsak nov val nariše novo platno... In odkrije nove plasti... Med kamni ali v moji meditaciji... Vsako leto domov prinesem nove zaloge... Vsako leto me J. sprašuje, kaj mi bodo... Ampak prav vsak kamen je dragocen... Prav vsak poseben... Prav vsak nosi svojo zgodbo... Prav vsak mi govori svoje... Obožujem te Hvarske kamne... Tako gladki so, skoraj mehki... Tako prijeten je občutek, ko si jih podrgnem po licu....
Grem vdihovat... Kajti tako diši zrak samo na Hvaru... Kjer se meša vonj po sivki z vonjem po rožmarinu... Kjer se vonj po soli staplja z vonjem po žajblju... In origano tekmuje z borovci... Na moji poti do plaže je kotiček, kjer še prav posebno diši... Vedno se ustavim, zamižim in samo diham... Ter si želim, da bi vonj v sebi zadržala za celo leto...
Grem pit kavo pod najlepši rožičevec, kar sem jih kdaj videla... Grem občudovat njegove plodove in razmišljat, kaj bi se dalo iz njih narediti! Grem sanjat pod njega in poslušat Oliverja, brez katerega Dalmacija pač ni Dalmacija... Grem občudovat barvo morja, ki jo narišejo prvi sončni žarki, ki pridejo čez Sv. Nikolaja... In uživat tišino, ko vas še spi...

Imejte se radi... in na poti kdaj zamižite in le globoko vdihnite!

Maja