četrtek, 28. maj 2009

Zadnje minute

Iris Mishly je na svojem blogu v začetku maja rekla:"Joj, še tri tedne do odhoda, pa imam še toliko za naredit!" Jaz pa lahko rečem: "Še pet ur do odhoda, pa nimam še NIČ!!" In tudi ne bom imela. Uspela sem zapakirati beadse za swap, uničiti edino 10cm formo za zapestnico, ki jo rabimo pri Donni...in to je vse, bolj ko razmišljam, kaj naj še napišem, manj najdem.
Zadnjih deset dni je bilo res hektičnih. Vsi in vse se je spravilo name. Oddelala sem vse time svete, sestanke na mestu, javna naročila in obljubila sem si, da ob treh izklopim telefon in me NI!!

Tako: še spakiram in čakam Kristino, da pobereva še Majdo in 

HERE WE GO!!!

NA SVIDENJE ČEZ EN TEDEN!

Maja

ponedeljek, 18. maj 2009

Minutno ustvarjanje

Čas v tem trenutku ni moj zaveznik. Do Anglije je še deset dni, jaz pa imam z obveznostmi zapolnjene prav vse popoldneve. Tudi za tole objavo imam samo deset minut časa, preden letim po Teja...  Moji izdelki so bolj "minutni", ravno toliko, da potešim prste in dušo. Tolažim se, da morda pride kdaj čas, ko bo za ustvarjanje več prostora. 

Kljub temu, da moje objave ne bodo pogoste, "ostanite še naprej z mano"!

Maja

petek, 15. maj 2009

Za Tajdo

Tajda je krasna punca, hči najbolj tople, nesebične in altruistične ženske, kar jih poznam in za katero si štejem v čast, da je moja prijateljica. Še trenutek pred današnjim je bila mala, okroglolična deklica, ki je sramežljivo kukala z mamine fotografije, skrita nekje pod grmom španskega bezga. Danes vidi čez ta bezeg in junija zaključuje osnovno šolo. Ima jasno začrtane cilje, samodisciplino, ki ji jo zavidam in neskončno energijo, da doseže, kar želi. Kljub temu, da je edinka, je nerazvajena in nezahtevna. Superlativi, vem, ampak če poznate njeno mamo, potem zlahka verjamete, da je to mogoče! In, kam je šel čas?! Konec osnovne šole? Res težko verjamem!
Tajda vse najboljše in veliko sreče na tvoji poti!

PS
R. hvala, ker si!

Maja


To nagrado pa sem prejela od Tulpike, Nataše in Hali! Najlepša hvala!
Ker nisem sledila, katera je še nima, jo podarjam vsem blogerkam, kajti vsi blogi so čudoviti, saj razkrivajo individualni košček vsake posebej! In vsak tak košček JE FABULOUS!!

sreda, 13. maj 2009

Out of Africa

Ustvarjanje me spremlja že od malega. Spomnim se, ko mi je oče kupil mojo prvo ustvarjalno knjigo z naslovom Moj delovni kotiček avtorice Anke Luger Peroci. Morda se katera od vas spomni knjige. Dolge ure sem preživela ob občudovanju prisrčnih ilustracij in preprostih idej za takrat osnovnošolko. Tako sem si izdelala svojo prvo mapo s poklopci, preoblekla številne škatle, okrasila pisemski papir... Knjiga je še vedno na častnem mestu med številnimi ustvarjalnimi priročniki, ki sem si jih nabrala z leti. Kupovanje ustvarjalnih knjig in pripomočkov je postalo moja manija, ki se je z odkritjem bloganja "nekoliko" umirila. Sedaj sem se ujela v čudovit krog inspiracij, ki jih najdem z brskanjem po blogih. Ne želim krasti idej, se pa ob občudovanju izdelkov drugih v mojih možganih sproži miselni proces v katerem se rojevajo nove in nove inspiracije. Včasih prav "šumi" S tem, ko svoj izdelek obesim na svojo stran upam, da bom dala idejo nekomu drugemu, ki bo ustvaril nekaj novega, čudovitega, ki me bo ponovno navdihnilo in krog se bo sklenil. Zdi se mi, da sem tako z nevidnimi nitkami povezana z ljudmi po celem svetu, s katerimi si nesebično delimo ljubezen do ustvarjanja in navdihujemo drug drugega. Nekaj časa sem imela še slabo vest, ker toliko svojega prostega časa preživim na netu, sedaj pa sem prišla do sklepa, da je to ena od stvari, ki me v zadnjem času najbolj bogati in ob kateri rastem. Raste moja ustvarjalnost, raste moja domišlija, raste krog ljudi, ki jih "poznam" in ki so z mano pripravljeni deliti moje vzpone in padce. 
In prav ob tem razmišljanju mi je Alenka podarila tole nagrado:

Alenka, najlepša hvala, pa tudi za besede, s katerimi si jo pospremila!

Jaz bi jo kot vedno podarila vsem tistim, ki puščate komentarje pod moje objave in me s svojimi besedami nemalokrat dvignete do višin. Nekaj preprostih besed, napisanih iz srca, mi polepša dan. Nemalokrat se spomnim nanje, ko mi je težko. Komaj čakam, da se usedem pred računalnik in jih znova preberem! Hvala vsem! Nagrado pa podarjam:

Maja

četrtek, 7. maj 2009

Zelena rapsodija


Mica shift tehnika me nikoli ni preveč potegnila. Mojstrica zanjo je Kristina. V Angliji sem sicer občudovala izdelke Judy Belcher, pri katerih dejansko ne moreš verjeti, da je tridimenzionalna slika, ki jo vidiš,  v bistvu dvodimenzionalna. V soboto pa sem ponovno vzela v roke njeno knjigo in si rekla "why not give it a go". In je bilo go... Tole je torej moj prvi poskus mica shift tehnike ali mačje oko, kot je ime poslovenjeno.

Spet zelena, saj vem, ampak... Zelena je pač barva harmonije in ravnotežja. Rumena ji daje individualno voljo, modra božanskost. Mirna energija modre se staplja z radoživo kreativnostjo rumene. 
Zelena je stična točka med psihičnim in racionalnim, med spiritualnostjo in intuicijo. Ima mnogo simbolnih pomenov: narava, plodnost, življenje, upanje, prebujenje, sreča, mladost...včasih pa tudi neizkušenost. 
Nekje sem prebrala, da so ljudje, ki imajo radi zeleno realni (o, so true), zanesljivi, prijazni in radodarni. Pogosto imajo smisel za prepoznavanje in spodbujanje dobrega v drugih, Njihova skrb za druge je pristna, resnična. Cenijo osebne dosežke in jih status ne zanima (spet ZELO resnično).
Zame je v zeleni preprosto ŽIVLJENJE!

Maja

ponedeljek, 4. maj 2009

Raku


Zadnje čase misli in ideje v moji glavi preskakujejo z neverjetno hitrostjo. Kar bojim se pogledati v kakšno knjigo, ker vem, da me bo zamikala nova tehnika in bom prejšnji izdelek spet pustila nedokončan. Ko se usedem k mizi pa izpod rok nič takega kot bi želela. Niso vsi poskusi uspešni in veliko jih konča na "poli pokopališču" v škatli pod mizo.

Trenutno me zanimajo "ponarejevalne" tehnike. Na vsak način bi rada iz polija izdelala nakit ali predmete, za katere se ne da takoj reči, da so iz polija. Poskusila sem že les, patinirano kovino, usneje... Danes je tu keramika. Ker je to moj prvi poskus, ni tako zelo prepričljiva, kaj se zdi pa vam, se odločite sami.

Majda in Kristina, moji sopotnici v Angliji sta za big swap izdelali že vse perle (65), jaz pa kot vedno ostajam le pri prototipih. Moram izkoristiti teden, ko vreme ne bo tako vroče in se poli pod prsti ne bo tako packala, zato kakšen nov kos nakita morda čez konec tedna. 

Lep večer,
Maja

petek, 1. maj 2009

Day after...



Danesj se kar nisem mogla spraviti k delu. Še perila se mi ni dalo vreči v stroj... Pa saj ne bo nikamor ušlo, namesto mene ga pa tudi nihče ne bo...

Malo sem urejala fotografije in ob tem podoživljala francosko pokrajino. Zadnjič sem se zelo na hitrico peljala čez sever pred, uf, 14. leti na poti v Anglijo in pozbila sem, kako lepo je. Je pa res, da začnemo z leti stvari drugače gledati in ceniti. Všeč mi je predvsem to, kar me v Sloveniji moti: da je podeželje res podeželje. Vse hišice so zgrajene v enakem stilu, z enakimi strehami, večinoma kamnitimi ograjami in kamnitimi fasadami. Nobenih kričečih fasad, ki bi bodle v oko, predvsem pa nobenih BLOKOV v idiličnih vaseh. Vas je vas. Vas so hiše. Pika! Tako so z enkratno kričeče zelenimi bloki uničili podobo naše "vasi" sicer le dobrih 15 km iz Ljubljane. Prej je imela idilično podobo s cerkvico na sredini in hišami levo in desno. Sedaj pa že z aviona (ki by the way pristajajo čez našo vas) vidiš le te bloke, ki imajo poleg "enkratne" fasade še rumeno oranžne balkone v stotih odtenkih. (Novi prebivalci si seveda niso kupili parkirnih mest v kleti, ker je za to seveda škoda denarja in sedaj parkirajo po vseh zelenicah. Kako tipično za našo ljubo deželo. )Zdi se mi, da se nikjer drugje po svetu arhitekti tako ne izživljajo kot pri nas. Drugod imajo strožja pravila: v Angliji ti določijo barvo fasade in barvo strehe, bog ne daj, da je hiša višja od ostalih tudi za 0,5 m. 
Še ogromno se bomo morali naučiti! Tudi kulture! Vožnja 2400 km tja in nazaj sploh ni bila stresna, saj (razen v Nemčiji) vsi vozijo po pravilih in omejitvah. Stres se začne, ko prideš ven iz Karavank, pa že imaš enega nalepljenega na zadnjo šipo, ki ti noro blenda in nato še pokaže internacionalca!

Uf, sem se spet razpisala!

Še o izdelkih: ti dve knjižni kazali sem naredila že pred odhodom, pa mi ju nikakor ni uspelo fotografirati tako, da bi se videl učinek ponarejenega usnja. V resnici res izgledata usnjeni, čeprav sta seveda iz polija. Zraven sem naredila še okrasek za na škatlo, ki jo še delam, da bo vse v istem stilu. Ker oseba, ki ju bo dobila za darilo ni internetni fan, ju lahko že objavim.

Dolgujem še odgovor. PC giant ekstruder je ogromna "pištola" podobna tistim v katerih je silikon za vstavljanje stekel v oknja ipd. V valj se naloži ogromno polija, na konec valja pa nastavke iz pleksija, ki imajo že izrezane oblike. Z iztiskanjem skozi te oblike pride lepo oblikovana masa, kjer leži tudi odgovor, od kod mojim zapestnicam takšne oblike. Res je, da kasneje z brušenjem popravim še razne nepravilnosti ampak v osnovi obliko že iztisneš. Ostalo je stvar domišlije. 

Dobi se jih v ameriški trgovini Polymer clay express

Maja