petek, 25. november 2011

In kdo se bo igral z novim programom....

Obveznosti so me za skoraj ves teden odtrgale od računalnika in ustvarjanja. Tudi današnje žrebanje se je zavleklo v pozen večer. Odločila sem se za klasičen žreb, saj mi je Random org. nekako neosebna zadeva. Zaupam Tejevi pošteni roki, ki se je doslej že kar nekajkrat izkazal pri žrebanjih. Domov sem prišla dokaj pozno, ko je bil mali že v pižami, zato ni hotel pozirati z izžrebanim listkom v roki:) Pa saj mu oprostite... Tako boste morali verjeti meni na besedo, ko vam povem, da se bo z novim programom My Memories suite Vol.3 igrala


Aleksandra (Frčkalice)!!!


Čestitam!! Ostalo ti javim po mailu!!!

Pa lep večer,

Maja

nedelja, 20. november 2011

Giveaway




Današnja objava je malo drugačna od dosedanjih. Sem človek, ki me hitro marsikaj premami in ko vidim nekaj, kar zbudi mojo pozornost, moram to seveda poskusiti. Seveda me miniature še držijo, ampak včasih si mora človek od njih res spočiti oči in delati nekaj na večjem formatu. Tako me je premamil digitalni scrapbooking. Že dolgo brskam med zastonjkarskimi papirji, ki se jih dobi na netu. Večinoma sem si jih tiskala za izdelavo albumov in blokov, vmes pa težila J. naj mi vendar naloži en software za izdelavo digitalnih dizajnov. Pa saj poznate moške... nič od tega. Tako me je software našel sam!! Prejela sem mail Liz Gardner, ki me je povabila, da gostim giveaway (kar današnja objava pravzaprav je), v katerem bo eden od mojih bralcev prejel verzijo programa My Memories Suite v vrednosti 39, 97 dolarjev! Hkrati pa je od sedaj na mojem sidebaru koda, ki vsem ob nakupu programa omogoča 10% popust.

Kar 14 dni, sem se vsak prosti trenutek igrala s programom in raziskovala njegove možnosti, ki so dobesedno neskončne: od tega, da si lahko izdelaš svoj dizajn papirja, biznis kartice, voščilnice, digitalne scrapbook strani do izdelave albuma po predlogi dizajnerjev ali povsem po svoje.

Predstavljam vam svoj prvi digitalni LO, da boste videli, kako enostavno je to. Idelala sem še predlogo strani za blokce Mojih receptov, ki sem se jih spravila delati za darila ter stran za v dnevnik za mojo malo mrzlo nečakinjo in seveda našo letošnjo voščilnico, ki pa naj ostane še skrita. Program omogoča uporabo vseh papirjev ali okraskov, ki sem jih kdajkoli shranila na svoj računalnik. Omogoča oblikovanje teksta z vsemi zastonjkarskimi ali plačljivimi fonti, skratka "ni da ni"!

Vse kar morate storiti, je da pod objavo pustite komentar, v katerem mi napišete, kateri komplet na strani My memories vam je najbolj všeč.

Žrebanje bo v petek, 25. novembra!

Veliko sreče IN RAZŠIRITE GLAS!!!

V nasprotju z mojo dosedanjo navado, moram današnjo objavo napisati še v angleščini:

A few weeks ago I got an email from Liz Gardner from My Memories. I was thrilled when I red her idea! She asked me to host a giveaway in which one of my readers would receive a software My Memories Suite worth 39, 97$!! At the same time there is a My Memories code on my sidebar. If you use it with buying of software you get a 10% discount.

For the past 14 days I've been playing with this program every free second that I've had. The possibilities are endless: from creating your own design of digital paper, business cards, cards, digital LO and albums from designers pages or your own.

In my post today I wanted to show you my first digital LO ever, just for you to see how easy it is if you use this program. I have also created My recipe page for My recipes albums I have been making for gifts and a diary page for my nice. I have also created our Christmas card, but this will stay a secret for a little while.

So if you want to participate in this giveaway just live me a comment under this post in which you must tell me, which kit from My memories page you like the most. I will be drawing the winner on Friday the 25th of November!

So: GOOD LUCK AND PLEASE, SPREAD THE WORD!!

Maja

sobota, 05. november 2011

Books






Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...
Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja

torek, 01. november 2011

Čajanka/Tea time



Je že tako, da prijatelji človeka presenetijo takrat, ko to najbolj potrebuje. V soboto moje razpoloženje ni bilo najbolj prekipevajoče in optimistično, pa še sivina zunaj je pritiskala in pridala svoje. Pa me je obiskala Darja in iz torbice privlekla majhno darilce. V majcenem paketu se je skrival še bolj majcen čajni servis, kot nalašč za moje miniaturne piškote iz druge božične peke. S čajnikom, sladkornico, vrčkom za mleko in dvema skodelicama. Čudovito!!!!
Vse skupaj je tako majceno, da sem kar nekaj časa porabila, da sem vse postavila, saj se mi je sproti podiralo. Naredila sem še mizico, ki sem jo našla tule. Spremenila sem le velikost, saj je bila za mojo čajanko prevelika.
Priznam, da se je moj dan kar hitro obrnil, sploh ker sva si nato privoščili filmski večer in si oči izjokali ob gledanju filma Notebook. Še celo nedeljo sem naokrog hodila zatečenih oči! Ampak je bilo vredno, zgodba je čudovita in pisana na kožo nam, ki se radi kdaj pa kdaj zjočemo ob kakšnem romantičnem filmu.

Pa k popolnoma drugi temi. Oktobra je moj blog praznoval tretji rojstni dan in ker se počasi približujemo k 100.000 obisku tega mojega kotička, za vas pripravljam presenečenje. Pa naj ostane še skrivnost, vsaj še za teh nekaj 2.000 klikov:)

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 23. oktober 2011

A key to my heart


Z žensko garderobo je ponavadi križ... Mislim, da se marsikatera najde v tej izjavi... Nesrečnega obraza pred (ponavadi polno) omaro tuhtaš, da nimaš popolnoma nič pametnega za obleči. Vsaj jaz. Moja omara je sicer dolgočasno zatočišče oblek precej enotnega barvnega spektra. V njej domujejo predvsem črna, olivno zelena, siva in rjava oblačila in nekaj belih srajc in seveda malo morje šalov in rut, s katerimi sem obsedena. Tako sem zadnjič ugotovila, da sedaj pa RES nimam popolnoma nič takega, v čemer bi se dobro počutila... nekaj, kar bi me dvignilo, kadar sem na tleh (saj vem, da to ni najbolj... no zrelo..., da bi me morala dvigniti notranjost..., ampak včasih pomaga, če si natakneš nekaj, kar veš, da ti paše,... pa k vragu... saj sem ŽENSKA!). Še tisto, kar je bilo fino, sedaj spravim samo na pol poti do tazadnje:( Nekaj bo treba ukreniti! Odpravim se v šoping in ugotovim sledeče:
1. ali sem za časom, ampak vse so samo CUNJE!! Sredi zime pač ne rabim sicer čudovito mehkih puloverjev, ki pa mi razkrivajo celo desno ali levo ramo!
2. št. 36 sem definitivno pustila nekje v preteklosti!
3. čevlji: katastrofa! Včasih sem z roparskega pohoda definitivno prišla vsaj z enim parom čevljev, sedaj ne najdem para, ki bi mi bil všeč (beri: štikli so mi sicer hudo všeč, ampak v njih se polomim že na poti od avta do vrat)!
4. žal ne morem kupiti popolnoma nič, kar se vsaj malček odklanja od zgoraj naštetega barvnega spektra:
a) ker mi vijolična ne sede,
b) ker drugih barv v trgovinah ni (ali pa sem za njih barvno slepa).
5. vse skupaj je navadna KATASTROFA.

V končni fazi se mi v srce le vsede dolga mehka siva jopa, z valovitim ovratnikom. Pod njo bodo pasale vse moje bele srajce ali majice, popestrim pa jo lahko s šali. MOJA!!! No vsaj nekaj...

Doma vseeno ugotovim, da mi manjka kos nakita (meni, kvazi fimarki)! Ker letos z ustvarjanjem le tega nisem bila najbolj pridna, sedem za mizo. A ker ne morem iz svojih stekleničk, nastane zgornji kos. Na dolgi ketnici, rahlo romantičen, ne preveč in ne premalo načičkan. Steklenička v sebi skriva drobno poli srce, da vsaj malo upravičim naziv"fimarke". Lepo paše na mojo novo jopo! Končno zadovoljna:)

Ampak vseeno bi bilo fino imeti še nove čevlje...

Imejte se radi!

Maja

četrtek, 20. oktober 2011

Inspired by Smurfs...






Najprej sem mislila, da bom te male hiške za fotografiranje postavila med hribčke mahu, pa so mi obveznosti delovnega tedna preprečile sprehod v gozd. Tako so v skladu z današnjim dnem, svojo kuliso našle med belimi hribčki... iz pecilnega praška seveda...

Tiste, ki me poznate že malo dlje, veste, da te želodove kapice že dolgo burijo mojo domišljijo. Tokratna ideja se je utrnila med gledanjem filma Smrkci. Ne morem reči, da me je film ravno navdušil, me je pa zato vas teh malih modrih bitij popolnoma navdihnila. Vem, da v mojih hišicah niti mali, za jabolko veliki Smrkci ne bi mogli najti svojega doma, ampak nihče ne ve, morda se kje, v kakšnem začaranem gozdu skrivajo kakšna še manjša, še drobcenejša, še bolj pravljična bitja... Kdo ve, morda nas obiščejo in takrat jim bom nudila zavetje:)


Pa da ne boste mislili, da so vse moje miniature le nekoristni lovilci prahu... Res je, da jih ustvarjam iz užitka in zaradi užitka,... zato da preizkušam svoje meje, ... ampak prav vsaki lahko najdem koristni namen. Stekleničke s piškotki in micene hišice se lahko v trenutku spremenijo...

... v knjižna kazala in tako postanejo drobno darilo...

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 16. oktober 2011

Some early Christmas baking...




Kaj se lahko primerja s tem, ko hiša zadiši po domačih piškotih? Ko se vonj cimeta in vanilije naseli v naših nosnicah in začne buriti domišljijo... Ko je topljena čokolada povsod... na noskih, piškotih in jezičkih... Ustvari domačnost in pričakovanje. Brez božične peke ni Božiča in prav gotovo ne božičnega razpoloženja...

Žal pri nas večkrat diši po pečeni fimo masi kot pravih cimetovih zvezdicah... Nekoč, ko smo bili še na starem naslovu, se je Tej igral zunaj, J. pa ga je čuval in klepetal s sosedom. Ko sem kot radovedno skrbna mama pogledala skozi okno, me je sosed okaral, naj vendar že pustim delo in pridem dol.
"Ne morem, ravno nekaj pečem," sem odgovorila. "Uau in kaj slastnega bomo jedli?" je sledilo njegovo vprašanje... in J. odgovor: " Nekaj, na čemer si zlomiš zobe in ti obleži v želodcu!"... Žal!

Žal je peka polija hudo aditivna. Na tečaju v Angliji smo spoznale prijazno gospo, katere poli izdelki so nas navdušili. Ko sem izvedela, da s polijem ustvarja šele eno leto, sem ostala brez besed.
"Ampak, dragica, ne počnem popolnoma nič drugega", se nasmehne. "Mož vsak večer pride domov in ko vidi, da je pečica prižgana, vedno vpraša: kaj je za večerjo? In ko pogleda v pečico, razočarano vzdihne: Oh, spet perle..."

... Tako je z nami fimoholiki...

Imejte se radi, pa naj kmalu zadiši po pravih cimetovih zvezdicah...

Maja

petek, 14. oktober 2011

Oh, ta ljubezen...



Koliko ljubezni lahko stlačiš v 2 centimetra veliko stekleničko?
... Neskončno mnogo, saj nima otipljive oblike, prav tako ji ne moreš določiti meje, njene razsežnosti so brezkončne... Pa je hkrati najrazličnejših barv, oblik, velikosti, vonjav in okusov... Včasih se pojavi tam, kjer jo najmanj pričakuješ... Ves čas se spreminja, ubira nove poti in išče nove izzive... Z vsakim padcem je močnejša, včasih iz dneva v dan slastnejša...
... Tokrat se je preoblekla v male sladke čokoladne pralineje... Take, za palčke iz pravljic... Take, za ljubitelje bele in temne čokolade... Kot jing in jang... Kot plus in minus... Kot dve nasprotji, ki se privlačita... In tvorita popolno celoto... Tako, kot v ljubezni mora biti... Brez nje ne moremo živeti, pa če se še tako prepričujemo v nasprotno... Brez nje je življenje pusto... Pa čeprav ljubimo le samega sebe...
Tako si za danes sposodim besede nekega predavatelja: pojdite in objemite tistega, ki ga imate najrajši... Če ni nikogar, objemite sebe...

In za božjo voljo: IMEJTE SE RADI!!

Maja

ponedeljek, 10. oktober 2011

Le...





Ni me izbrisalo iz zemeljskega površja le ... le ”lejev” je bilo preveč...
... sonce je preveč sijalo in gozd preveč dišal, da bi sedela za računalnikom...
... dobrih knjig se je nagrmadil kup in ne bi bilo fer, da bi pustila , da se na njih le nabira prah...
... težkih misli je bilo preveč in niso se želele vsesti na svoje mesto...
... fotoaparat ni želel sam od sebe poslikati tisto nekaj malega, kar so uspele ustvariti moje roke...
... moje noge niso želele preteči toliko, kolikor je zastavila moja glava in trma se je vsak dan bohotila v svojem delu dneva...
... in tako lepo je bilo sedeti zunaj, loviti žarke in le sanjariti...

Težko je reči, da se bo kaj spremenilo, le čas sam lahko to pove.

Imejte se radi!

Maja

sreda, 03. avgust 2011

Najlepši trenutki





I found this poem on craftberrybush and I think it is the best answer to my last two posts. So, I want to share it with you!

My dishes went unwashed today
I didn't make my bed
I took his hand and followed
Where his eager footsteps led.

Oh, yes, we went a little adventuring
My little child and I
Exploring all the great outdoors
Beneath the sun and sky.

We watched a robin feed her young
We climbed a sunlit hill
Saw cloud-sheep scamper through the sky
We plucked a daffodil.

That the house was so neglected
That I didn't brush the stairs
In twenty years, no one on earth
Will know or even care.

But that I've helped my little child
To noble adulthood grow
In twenty years the whole wide world
May look and see and know.

Author unknown

Imejte se radi!

Maja

petek, 29. julij 2011

Tuhtanje se nadaljuje...



Saj ne, da bi se mi tako mudilo nazaj v šolo, le zabavno ga je bilo izdelati:)

Tuhtanje se nadaljuje. Še vedno sem skoraj pri isti temi, a z drugega zornega kota, v tisti večni dilemi čas zame vs. otrok, njegove zahteve, posvečanje njemu. Ja, kar nekaj časa posvetim sebi, ustvarjanju, branju, pa vseeno mislim, da Teja ne zanemarjam in ga nikoli nisem. Res je, da je lažje sedaj, ko je večji, a kljub temu mi njegove zahteve nikoli niso bile v breme pač pa v neizmerno veselje in vedno, prav vedno sem lahko nekaj časa namenila tudi sebi.
Izhajala sem iz tega, da nočem, da ima moj otrok za mamo prazno lupino... žensko brez vsebine, brez duše... žensko brez sebe, ki se bo sesula, ko bo otrok odšel, saj v končni fazi so nam otroci dani le na posodo... Vzgajamo z vzorom, kajne? In če želim, da moj otrok živi kvalitetno življenje, mora to imeti pred sabo. ”Srečna mama - srečen otrok”! Le tako mu lahko dam...ne največ, pač pa najbolj kvalitetno... le tako lahko otrok ve, da sem v tistem trenutku le njegova, kajti to se mi zrcali na obrazu, govori mi iz oči. Otrok se ne da pretentati. Veliko boljši psihologi so, kot si mislimo in vedno vedo ali smo z njimi ali ne.
Mislim, da sem mu v devetih letih dala največ, kar sem zmogla, nisem pa želela zasužnjiti sebe in njega. Mnenja sem, da otroku ne smemo strukturirati prav vsega njegovega časa (z aktivnostmi, vodeno igro...), saj ga s tem ohromimo in prikrajšamo za čas, ko se uči igrati in zaposliti sam, torej za čas, ko se razvija njegova domišljija, kreativnost, ko vrejo ideje... Brez tega pa danes ni genijev:). Tej je vedno imel in še vedno ima prostor in čas zase, v katerem ga ne motimo, čas, ko razmeče vse in je njegova soba bomba, ampak ko pogledam, vidim v njej začetek in cilj igre, vidim inovativnost, vidim otroka, ki ni živčen, otroka, ki se zna zaposliti tudi sam. In še niti enkrat v 9ih letih nama ni izrekel tistega famoznega stavka:”Dolgčas mi je!”
In ko sem ga v petek, ko je odhajal na morje vprašala, koga bo imel za družbo, je odgovoril:”Saj imam sebe!” Vem, da je otrok, ki uživa v družbi, vem pa tudi, da bo užival tudi če je ni!

Imejte se radi!

Maja

sobota, 23. julij 2011

Am I a superhero?

V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...

Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA
2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA
Zakaj? Ker pač sem.
3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.
4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.
5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????
6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...
Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!
Poskus drugič:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?
Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.
Sem torej s tem zadovoljna? Da.
Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:
"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"
Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!

Nadaljevanje sledi...

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 03. julij 2011

Še zadnjič, preden grem

Moji hvarski zakladi

Še zadnjič, preden grem... Na dopust ali inventuro... Kakor komu ljubo... Brskat med kamne, kjer moje oči iščejo majceno, miceno, pa tako zelo, zelo popolno... Kjer vsak nov val nariše novo platno... In odkrije nove plasti... Med kamni ali v moji meditaciji... Vsako leto domov prinesem nove zaloge... Vsako leto me J. sprašuje, kaj mi bodo... Ampak prav vsak kamen je dragocen... Prav vsak poseben... Prav vsak nosi svojo zgodbo... Prav vsak mi govori svoje... Obožujem te Hvarske kamne... Tako gladki so, skoraj mehki... Tako prijeten je občutek, ko si jih podrgnem po licu....
Grem vdihovat... Kajti tako diši zrak samo na Hvaru... Kjer se meša vonj po sivki z vonjem po rožmarinu... Kjer se vonj po soli staplja z vonjem po žajblju... In origano tekmuje z borovci... Na moji poti do plaže je kotiček, kjer še prav posebno diši... Vedno se ustavim, zamižim in samo diham... Ter si želim, da bi vonj v sebi zadržala za celo leto...
Grem pit kavo pod najlepši rožičevec, kar sem jih kdaj videla... Grem občudovat njegove plodove in razmišljat, kaj bi se dalo iz njih narediti! Grem sanjat pod njega in poslušat Oliverja, brez katerega Dalmacija pač ni Dalmacija... Grem občudovat barvo morja, ki jo narišejo prvi sončni žarki, ki pridejo čez Sv. Nikolaja... In uživat tišino, ko vas še spi...

Imejte se radi... in na poti kdaj zamižite in le globoko vdihnite!

Maja

ponedeljek, 27. junij 2011

Nekaj pa je še takšnih ljudi, ki se jih človek razveseli...

Poletne zavozlanke ”ala Maja”

Da sem kar nekaj zgodnjepoletnih dni preležala v mreži, je znano... Da sem sanjarila z odprtimi očmi, je prav tako znano... Da pa so bila ta sanjarjenja zemeljska, je znano malo manj... Tako se mi je nekega dne, ko sem ležala z glavo obrnjena proti tlom, opazovala mravlje in se s pomočjo drobne bilke poganjala v lahno guganje, po glavi motal stavek Oskarja Wilda, ki pravi takole:

”To LIVE is the rerist thing in the world. Most people EXIST, that is all."

Ali torej živim ali le obstajam? Meni se je zdelo, da ŽIVIM... Da je trenutek tak, kot mora biti... Z gledišča nekoga drugega pa povzročam le lahen veterc.
Ali življenje mora biti velikopotezno, da je vredno besede življenje? Ali morajo biti dejanja Velika, Pomembna, vsem bijoča v oči? Ali mora biti kariera tista, ki šteje? Nazivi pred imenom zveneči, dolgi in kompicirani? Ali ni dovolj, da sem le Maja ta in ta? Ali moram priti domov zvečer zgarana, uničena in zagrenjena, da lahko rečem, da sem uspešna?
Kajti meni se zdi, da sem uspela, ko ležim z glavo obrnjena navzdol in gledam deteljo med travo in se s pomočjo drobne bilke poganjam v rahlo guganje!
Kajti meni se zdi, da sem naduspešna, ko moj otrok bos, v premajhni Lumpi majici z vetrom v laseh dirja okoli hiše in si izmišlja nove in nove igre.
Kajti meni se zdi, da sem prvakinja sveta, ker svojega prostega časa ne preživljam v nakupovalnem centru in se ne obremenjujem s tem, ali bom kupila pomembno znamko kavbojk ali le tiste ”no name”, ker so mi všeč in mi grejo na ta zadnjo!
Kajti meni se zdi, da nič ne more premagati tega, da se ob pol desetih zvečer z otrokom drenjava na mreži in čakava kresničke!
Kajti meni se zdi čisto dovolj, da sem le Maja ta in ta, ki včasih rada zabušava in to tudi na glas prizna!
Kajti meni se zdi, da živim, ker sem uspela najti ravnotežje..., vendar pa je ravnotežje vedno le stvar perspektive!

Imejte se radi in najdite svojo perspektivo!

Maja

PS
Aleksandra P.R. hvala ti za tvoj današnji mail!! Dal mi je moč in novo energijo! Tebi je posvečen današnji naslov!

ponedeljek, 13. junij 2011

Long time no see




1. Fotoaparat je šel z J. nekam... in tam tudi ostal... Moja trotelica je bolj ali manj le za v torbico, za tiste ta hitre fotke drobnih trenutkov, za katere hočeš, da bi tako ali drugače ostali.

2. Poletno vreme in vonj po travi, cipresah, svobodi in uživanju me je vlekel ven... in tam tudi zadržal... od prvih žarkov pa vse do kresničk... Obdržal me je v mreži s knjigo v roki ali zgolj s sanjarjenjem med trepalnicami...

Vsake toliko je vest malce potrkala... najprej potiho, botem z bolj glasnim "nok, nok, zanemarjaš kotiček, ki ti je zelo pomemben (beri blog) in ljudi, ki ti preko njega enako veliko pomenijo (beri: vas)"... Malce sem zamižala, stisnila zobe, se popraskala po čelu... in hitela negovat tisti lenobni kotiček duše, ki ga zanemarjam čez leto...

3. Plevel je postal moj vsakodnevni terapevt. Ugotovila sem, da zna precej dobro poslušati in tako kot papir, prenese vse moje izlive. Vse se pomeniva in čudovito me zna pomiriti. Moja trata sicer nikoli ne bo angleška, je pa zato moja duša veliko bolj "negovana"...

4. Bila sem OK v. d. žene in pod streho spravila J.ovo 40 letnico. Kdo bi si mislil, da se lahko moški te številke tako otepa! Kljub prvotnim izlivom v stilu tega hudiča pa že ne bom praznoval... pa zakaj bi človek okroglo moral praznovati, kdo si je to izmislil... rad bi samo mir..., je zabava dobro uspela, prav tako igrica Lepo je biti 40, pa brez polovičke prosim.

Uspela sem mu celo speči torto... ta "miceno" seveda, prava je bila seveda mamina Saherica...
In eno Majdi ..., pa je zaradi pobeglega fotoaparata prehitro romala k njej...
In šarlotko za mamo, ki praznuje danes...
Dvojčkov pri nas namreč nikoli ne zmanjka:)

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 15. maj 2011

Čokoladna torta





Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.
Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!
Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)
Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

PS
Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

torek, 10. maj 2011

Iz Hofferjevega kataloga



Inspiracija je res povsod okrog nas. Če te nekaj obsede, tudi na običajne predmete gledaš povsem z drugimi očmi. Meni se po glavi mota: ali bi to lahko naredila iz polija... in če, kako majhno mi bo uspelo. Sploh se ne sprašujem, čemu mi bo... Prav tako se ne sprašujem, ali bo komu všeč ali smiselno... Gre za to, da premikam svoje meje.
Tako sem zadnjič Hoferjev katalog pregledala s povsem drugačnimi očmi. Ponavadi ga prelistam, ko pridem domov, vmes, ko se mi v električnem grelcu greje 2 dcl vode za kavo To je le za ilustracijo, kako hitro grem skoz:) Tokrat pa mi je pogled ostal na sladoledih. Pa ne zato, da bi se odločila, katerega bi kupila! Ne, v oči so mi padli sladoledi s piškotom in že so se mi v glavi naslikali miceni poli sladoledki... In tu so... tisti z zgornje slike. Da ne bo zgolj ustvarjanje zaradi ustvarjanja, sem jih spremenila v uhančke:)

Spodnji pa so narejeni po želji in že pri lastnici. Ponovno me je postavila pred izziv, ki ga v glavi še tenstam. Upam, da iz tega tenstanja tudi kaj bo!

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 08. maj 2011

Ponosna mama pajkovka

Moj mali pajki!!

Pa kje za vraga je kaj za prijet!??


Se vam zdi ravno?

Samo za orientacijo, kako ravna je stena!

Današnja objava ni sladka, pač pa ena tistih, ko nas mame razganja od ponosa. Tole je namreč moj mali pajkec včeraj na plezališču v Rovinju!

Od nekdaj je plezal. Če je kje našel steno z oprimki, je bil v trenutku na vrhu. Če ni bilo stene, so zadostovali podboji vrat! Kar pomnim vpijem:"Ne plezaj!" Pa smo se odločili strast spremeniti v šport in tu je rezultat!

Za tiste, ki vam je plezanje blizu: mali, 128 cm visoki pajkec, je splezal dve smeri z oznako 4c. Eno dvakrat, drugo trikrat. Nato si je poln adrenalina zaslužil veliko porcijo čevapčičev s pomfrijem, edinim mesom, ki ga nekako tolerira. Se vam že svita v katero smer gre njegova prihodnost:)

Imejte se radi, pa oprostite mi ves tale ponos:)

Maja