1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN."Gospa, kartica vam je potekla?"
"?" ((Beri BEDAST POGLED)
"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)
2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)
Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."
"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."
"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."
(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)
OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.
"PIN"
"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"
"Ne, gospa, vaš je na PIN."
"O jebela..."
Probimo: XYWQ
PIN ni pravilen.
Ponoven poskus: XWQY
PIN ni pravilen.
In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.
"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."
Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.
Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.
"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"
"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."
Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.
"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."
Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!
Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:
"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.
"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."
MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????
Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:
"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"
Ja, pa jade! To je mora.
OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.
OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!
Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).
"Guspa, a ste dobila PIN?"
"Ne."
"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"
A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?
"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"
"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"
"Guspa, bom, obljubim!"
24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.
25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????
V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)
Imejte se radi, s PINom ali brez!
Maja
PS
Na sliki je zapestnica.
Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!
Kljub vročini in vnetemu grlu smo danes uspeli izvesti obljubljeno žrebanje. Moj zvesti pomočnik je kar dolgo časa čakal, ker mi je nagajal printer, ki bi moral natisniti vaše komentarje. Tehnika vedno zataji v najbolj ključnih momentih:) Žal nismo imeli žogic, kot pri nogometu, čeprav si je pomočnik to strašno želel. Tudi 57 kinder jajčk nismo našli, toliko vas je namreč sodelovalo v žrebanju, dva komentarja sta bila namreč izbrisana. Kljub vsemu pa je njegova roka med vsemi izžrebala 
V zadnjem letu sem imela kar veliko srečo pri žrebih bonbončkov. Kadarkoli zagledam svoje ime, se veselim kot mali otrok. Žreb mi polepša dan, hkrati pa z veseljem pričakujem poštarja, kdaj mi bo v nabiralniku (beri: pred vrati) pustil paketek! Z vso ljubeznijo na posebnem mestu čuvam vsa darila, ki sem jih dobila od virtualnih prijateljic, predstavljajo mi vez z ljudmi, ki jih ne poznam, z njihovo domišljijo in ustvarjalnostjo, hkrati pa so neprecenljiv vir inspiracije.
Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...
1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.
Darja je včeraj praznovala svoj rojstni dan. Na najinih zadnjih potepanjih po Londonu je bil Starbucks obvezna vsakodnevna postaja. Enostavno zaljubili sva se v njihov capuccino grande, posut s čokolado, cimetom in vanilijo. Uživali sva v mešanici okusov, opazovanju mimoidočih in iskanju inspiracij za ustvarjanje v njihovih tako umetniško dodelanih stenah. Ni bilo se težko domisliti, da Darji naredim mini Starbucks jar obesek. In tu je! Lahko rečem, da sem ponosna nanj, izpadel je točno tako, kot sem želela. Končno nekaj, bi lahko rekla:)
Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...
Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo? 
Kamnita pot, Rocky path. To je ime, ki ga nosi tutorial, pa katerem so narejeni zgornji izdelki. Redko kupujem internetne tutoriale, saj po večini sama razberem, kako so kakšne stvari narejene. Pri tem pa je bilo drugače. Nisem in nisem mogla dešifrirati izvedbe in sem ga kupila od avtorice Christine Uliczny iz River Valley designs. Kar nekaj časa je počival med shranjenimi dokumenti v računalniku, zadnjič pa sem se odločila, da poskusim. Najprej za vajo. Hudo sem packala in izdelek, sicer sfaliran na večih koncih, mi je bilo v skladu z mojo gorenjsko tradicijo spet žal vreči v koš in sem se odločila iz njega iztisniti kar se le da. Končala sem s tremi obeski in prstanom.
Ko sem na Tikinem blogu prebrala idejo o licitaciji izdelkov v podporo projektu fototerapije, sem se v trenutku odločila, da sem za. Na licitacijo sem na FBju dala škatlo Love box, ki vsebuje igrico 3 v vrsto. Žal sem za FB čisti bebo, zato tega nisem znala tako lepo objaviti, kot Tika, pa vseeno upam, da bom uspela zbrati kakšen prispevek, zato... AKCIJA!! Držim pesti, da se nas najde čim več, ki bomo prispevali svoje izdelke in da zberemo ogromno sredstev za ta entuziastični projekt! V času, ko se vsi grebejo le za materialnim in včasih niso pripravljeni s svoje plačane poti stopiti niti za korak, če le ta ni ovrednoten z evri, je takšna predanost, kot je Jožičina vredna vse podpore in občudovanja. Bravo Jožica, s tabo sem 100%!!
V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)
...pač pa 3 v vrsto "Love Box".
Imejte se radi!
Lahko bi začela z opravičilom... Nisem mogla sedeti za računalnikom, le pošto sem prebrala. Tudi pri vseh vas nisem bila na obisku, zato tudi komentirala nisem. Bom vse nadoknadila, obljubim!! Včasih pač paše odklop in pobeg v knjige. In to sem počela ta teden. Kadarkoli dobim pod roke Patricio Cornwell me ni za okolico. Vse njene knjige sem že neštetokrat prebrala, zato se mi Kay Scarpetta in Pete Marino, glavna junaka, vedno zdita kot stara znanca, ki ju vedno znova rada srečam. Obožujem kriminalke in P. C. je mojstrica svojega poklica. Včasih zvečer berem zato, da lahko zaspim, pri njej sem jezna vsakič, ko se mi oči začnejo zapirati in vem, da ne bom mogla več dolgo vztrajati!