
Dopust je mimo. Hvar je bil kot vedno čudovit. Čudovit s kristalno čistim morjem. Sončnim vremenom. Dalmatinsko glasbo. Z dišečim zrakom, v katerem se mešajo arome sivke, rožmarina, žajblja in borovcev. Najlepši je v zgodnjem jutranjem soncu, ko je morje mirno, kopalci še spijo. Takrat je najlepše odplavati iz zaliva in občudovati masiv hribov in vrh Sv. Nikolaja, ki se dviga za vasjo in v vodo meče sence. Bogenviljie s svojo rožnato barvo silijo iz zelenja in mi samo v tem primeru priljubijo magenta barvo. Tega pogleda se ne morem naveličati! Kot se ne morem naveličati Hvara.

In potem konec. Ne samo konec dopusta, še kup drugih neljubih stvari. Gnojno vneto uho, ki grozi, da mi bo razneslo glavo. Le kako... le kje... le kdaj. Načrtovani Amsterdam odložen due to a heavy pain... Tej na desetdnevnih počitnicah. Hiša prazna in tiha. Pusto! Tisti del mojega srca, ki je ob Tejevem rojstvu zapustil svoje izvirno mesto, je ovit z vrvjo in stiska. Močno. Pogrešam vriskanje, pluskanje vode in nenehne mami, mami, mami... Odštevam dneve, ure... In se počutim mračno... Kljub soncu, vročini in temu, da sta Krvavec in Velika planina kot na dlani ko pogledam skozi okno...

Tudi ogrlica je mračna. Težka. Srednjeveška. Za spremembo... Nič poletna. Nič lahkotna. To še pride...
Maja
Naknadno popravljam objavo:
Iz depresije me je v trenutku dvignila
Jana. V časovni mrzlici sem spregledala njeno
objavo 21. junija in ko sem se danes sprehodila do nje, so me od vesedlja v trenutku oblile solze. Ugotovila sem, da za depresijo ni ne prostora, ne časa, ne smisla, če obstajajo ljudje, kot je Jana!
Kar sami poglejte, kakšno presenečenje mi je pripravila!!
Jana-HVALA, KER SI!!!