petek, 25. december 2009

Sanje...

Življenje je stkano iz sanj. Sanj, ki se začnejo, sanj, ki nas dvignejo in držijo pokonci, sanj, ki se končajo. Sanj, ki se spremenijo v moro in iz katerih se želimo čimprej zbuditi. A se ne moremo. Spremenijo se v resničnost.
Ko na božični večer ležiš v bolninici, sam brez tistih, ki jih imaš rad in končuješ ene izmed svojih sanj, loviš delčke upanja. Kot tiste prašne delce, ki jih vidiš plesati v zraku, ko se skozi okno upre sonce. Skačeš in hlastaš za upanjem. Ko bi lahko ujel in zadržal vsaj enega! Enega! Skači! Poskusi! Daj no!... In ujameš prvega. Doma me čakata dva para toplih rjavih očk. In ujameš drugega. Ljubezen. In tretjega. Kmalu bo pomlad. In četrtega. Ni je noči, ki se ne bi prelevila v jutro.
Sestavljaš v prah sesuto dušo in skušaš zabristi pogled, ki si ga doživel in se je zapisal v vsak delček tvoje biti. Sestaviš lahko, z mnogimi razpokami in manjkajočimi delci, zabrisati slike ne moreš. Vedno bo tam. Kot da bolečina že sama po sebi ni dovolj huda. Kot da resničnost že ni dovolj kruta.


Maja

PS
Se opravičujem, če sem koga zamorila.

15 komentarjev:

  1. Nisi nas zamorila. Spomnila si nas na bistvo praznikov, biti z osebami ki jih imamo radi, dokler so z nami.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jutri bo novo jutro in nov dan in iz drobcev sanj boš mogoče spletla lepšo resničnost, kot si jo zdaj lahko predstavljaš. Naj ti uspe.

    OdgovoriIzbriši
  3. Darja je lepo in pravilno napisala. Prav nič nisi zamorila, pač pa spomnila na bistvo praznikov.
    Življenja sami tkemo s svojimi sanjami. Ne vedno tako, kot smo si zastavili in ne vedno tako trdno, da naše tkanje ne bi nekoč mogoče razpadlo. Vsak dan se učimo in znova tekemo iz sanj.
    Bodi močna in piši, povej, joči ali kriči. Tudi zato smo tu, da prisluhnemo drug drugemu.....ne samo v radostih, ob pomembnih odločitvah, lepotah....pač pa tudi v bolečini in solzah.

    OdgovoriIzbriši
  4. Bolečina se lažje prenaša, če jo deliš z drugimi. Mislim nate :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Ne, mislim, da nisi zamorila nobene od teh, ki prebiramo tvoj blog. Odpiraš nam oči za bistveno. Pred nami rišeš paleto življenja, na kateri so vse barve. Hvala.

    Vedno znova rada prebiram blog Metke Klevišar. Ker o težkih stvareh piše občuteno. Njene besede so velikokrat obliž za ranjeno srce.

    OdgovoriIzbriši
  6. Nisi nas zamorila, ker vsaka od nas te dni za hipec pomisli nate in si zaželi, da bi te lahko potolažila, da bi ti lahko obljubila, da bo bolje, da bo bolečina izginila, da bo še lepo ... tako pa le od daleč pošljemo kakšno dobro misel in upamo, da se bo v tkanini skupne podzavesti ujela nekje okoli tebe in ti nehote dala moč, da svoje sanje spet vpneš v sanje nas vseh.

    OdgovoriIzbriši
  7. Tudi jaz se večkrat spomnim nate in ti pošiljam dobro energijo, da bi bolečina čimprej jenjala.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja, tudi jaz se popolnoma strinjam s tem, kar je napisala K, vsaka od nas je v teh dneh vsaj enkrat pomislila nate. Niso pomembna osebna poznanstva, da z nekom deliš njegovo bolečino. Tvoje besede ganejo in dajejo misliti o vsem skupaj. In v njih je upanje, upanje, da tudi ti kmalu vstaneš in začneš na novo hoditi po tej poti življenja, ki ni lahka in preprosta.

    OdgovoriIzbriši
  9. Maja mislim nate...

    OdgovoriIzbriši
  10. Misli na svoja dva para rjavih očk, pa ti bo bolje :-))

    OdgovoriIzbriši
  11. veliko mislim nate, Maja. čeprav nisva nikoli skupaj sedeli na kavici, mi je včasih, kot, da sva presedeli v klopeh šole življenja in se skluapj učili - mnogo poglavij.
    piši, kolikor moreš. tako iz globine so besede, da ti morda vsaj malo odleže.

    OdgovoriIzbriši
  12. Vesela sem, da si se oglasila, kajti potrebno se je izpovedati, dati ven iz sebe. Morda občutek, da nisi sama pomaga...vsaj za en korak, za naprej, ker preprosto moraš...zaradi rjavih očk, zaradi J., zaradi sebe in upaj, da bodo sanje nekoč postale več kot to, morajo! Pojdi naprej...težko je, ni moči, a pojdi...morda bo na poti končno tudi kaj lepega...In bodi z nami, delimo dobro in slabo, prav?

    OdgovoriIzbriši
  13. Sama sem ugotovila, da so lahko sanje kdaj zelo nevarne in jih moramo pestvati kot posvojence na dlajavo. Resničnost je drugačna in le-ta je naš pravi otrok, ki je vedno v neposrednem stiku z nami in ga občutimo v vsej njegovi veličini. Sanje oblikujemo mi....Življenje pa oblikuje nas. Lahko pa vseeno vplivamo, kako in koliko nas bo oblikovalo! Ne izgubi priložnosti biti sooblikovalec svojega življenja!!

    OdgovoriIzbriši
  14. Draga moja!

    Iskren objem ti pošiljam tja v globine tvojih razmišljanj, žalosti in neskončnih vprašanj, ki ne bodo nikoli našla odgovorov!
    Rada te imam!
    Vida T.V - Pitka*

    OdgovoriIzbriši

Hvala, ker ste si vzeli čas!! Vaše spodbude mi veliko pomenijo.