sobota, 31. januar 2009

Katastrofalen januar, polimanija in še kaj...



Kar groza me je, ko pogledam, koliko časa nisem ničesar objavila, ampak januar je bil zame preprosto katastrofalen. Najprej so nas zdelale bolezni. Zase lahko rečem, da še v življenju nisem bila tako bolna. Ko mi je vročina popustila, me je zgrabila depresija - sivo zunaj, sivo znotraj, obup, pomanjkanje energije. Vedno sem mislila, da jaz pač ne morem biti depresivna, ker imam vedno toliko za početi. Pa sem se kot kaže motila. Kot zombi sem hodila naokrog, kolobarji okrog oči so bili vedno večji. Rešil me je obisk pri Majdi. Vsi, ki jo poznamo, smo si enotni pri mnenju, da ima ogromno energije. Energije, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Ko sem gledala vse njene polimojstrovine, sem začutila znani nemir, ko veš, da moraš začeti ustvarjati. Vedela sem, da je "tranzicijskega obdobja" med papirjem in polijem (fimom po domače) konec. Že so se začele nabirati ideje... Naslednji dan sem šla po štirih tednih v službo (kljub temu, da sem bila s službo ves čas na liniji), me je čakala katastrofa: 375 neodgovorjenih mailov, je bila prava mala malica v primerjavi z anarhijo, ki je vladala. Pa je šel teden, ko bi lahko ustvarjala ... no, ne po gobe, pač pa v službo. Prejšnji vikend sem končala selitev: papir v klet, poli gor. Še prej pa pospravljanje delovne sobe. Dva dni sem urejala vso kramo... Pa spet teden norišnice v službi... Ampak kljub temu sem sprobala novo tehniko Louise Fischer Cozzi, ki jo že dolgo občudujem. Etching (ali jedkanje, če sem jaz to prav prevedla), s katerim dela vzorce na svojih izdelkih mi je uspelo in bila sem navdušena. Mi pa ni uspelo barvanje, tako da poskušam različne barve. Ko mi uspe, bom pokazala vse (tudi zmazke).
Ker nimam torej še ničesar, s čimer bi se lahko pohvalila, sem se odločila, da pokažem enega od mojih največjih zakladov: to je prstan Donne Kato, ki sem si ga kupila lani v Angliji in ga čuvam kot kronski dragulj. Donna je "čarovnica" v tistem pozitivnem pomenu besede. Ko gledaš njene prste in roke, se zdi magija, ki prihaja izpod njih tako enostavna. Vse kar prime, vse barve, ki jih skombinira, izpadejo čudovito. Ko pa sem se lotila sama, sem imela občutek, da imam v rokah krompir, ne polyclay. Njene linije so ravne, oblike popolne, barve enkratne... Ko pa jo poslušaš, misliš da si na tečaju relaksacije. Govori nežno in prijetno... skratka človek, ki ga zlahka imaš za idola. Njenega stila sicer ne poskušam posnemati, ker me vleče bolj v naravne vode (beri barve), jo pa gotovo občudujem. Všeč mi je stil Elizart, ki pa ga nikakor ne morem proučiti. Kot mi je rekla Leslie Blackford: "You like things organic!" Njene stvari je na netu težko najti, so pa enkratne. Pri njej sem naredila tistega slona, ki sem ga enkrat že objavila. Tudi ona me je fascinirala, morda prav zato, ker se njen stil tako razlikuje od Donninega. Ona ne komplicira. Se ne sekira, če ima umazane roke, če stvar ne izpade tako, kot je želela, pravi, da kliče po individualnosti. Za mešanje naravnih barv polyclaya uporablja naravne materiale, ki jih dodaja transluscentni masi: zemljo, cimet, curry, vse začimbe, ki jih lahko najdete v omari. Objavljam še njen pokerchip, ki sem ga dobila v swapu. Zame preprosto fenomenalen!!

No, bom počasi končala, saj ne morem v eni objavi nadomestiti celega januarja. O polyclayu imam še veliko za povedati, pa naj rajši kaj ostane za drugič.

Lep vikend, pa hvala, da ste vztrajali z mano kljub odsotnosti!

Maja

sreda, 07. januar 2009

O kozorogih, boleznih in še kaj...


Da je naša družina obsojena na kozoroge dokazuje dejstvo, da se je mojemu bratrancu na prvi dan novega leta rodil sin Jan! Čestitam srečni družinici, še najbolj pa novopečeni babici, ki je že mislila, da te sreče ne bo nikoli doživela. Pa da otročkov ne bo premalo, je v soboto Tejeva prijateljica Zala dobila sestrico, ki so jo poimenovali Loti. Za oba malčka sem po navodilih, ki sem jih našla tukaj, naredila dve preprosti a učinkoviti voščilnici. Tutorial sem zaradi pomanjkanja pripomočkov malo priredila, rezultat pa je približno podoben. Oba papirja sem že pred časom sprintala z neta, zato naslova ne vem, voščilnici sem okrasila s tekočimi perlami in preprosto satenasto mašnico. 

Se je pa tole leto začelo slabše, kot smo upali, zato mi je v uteho pregovor "Slab začetek, dober konec!". Bolezen se je s Teja preselila tudi name, tako da ostaja J. edini "vojak" v našem domu. Kuha čajčke, skrbi za zdravila, nalaga v kamin, da naju ne zebe...skratka naju razvaja. Se mu bova ob priliki oddolžila. Tako moje ustvarjalne ideje in načrti obstajajo le na duhovnem nivoju. Včasih se mi zdi, da vročina proizvaja super ideje, ki jih nato nekako nakracam v blok, kakšne bodo, ko bodo in če bodo prišle v življenej pa ne vem! Morda so le vročične blodnje, morda pa je res vsaka stvar za nekaj dobra...

Lep vročični pozdrav!

Maja

ponedeljek, 05. januar 2009

Novi pripomočki, vročina in še kaj



Prvi delovni ponedeljek v novem letu nam je postregel z visoko Tejevo vročino, zato so se prazniki potegnili v bolniško. Za ustvarjanje, ko ima otrok 41 vročine, ni ne časa ne volje, sem pa zato že v nedeljo uspela na hitrico preizkusiti rojstnodnevno darilo, s katerim sta me moja dva fanta popolnoma presenetila!! Oropala sta gospoda Stempalota in tako je v moji lasti nov pripomoček...uganite sami, kateri! Ker nisem imela časa, sem na hitrico transformirala Post it blokec in moram priznati, da sem z izdelkom zadovoljna, saj sem porabila zanj le 20 minut!! 

Tako, hitim naprej v domačo službo medicinske sestre! Lep večer vam želim in čim manj viroz!!

Maja

nedelja, 04. januar 2009

Knjižna kazala


Včeraj sem preživela čudovito popoldne in večer z dvema prijateljicama, katerima sem namenila že objavljeni ogledalci. Za dopolnitev sem naredila še dve knjižni kazali, za kateri sem uporabila Rakle štampiljko. Odtisa sem pobarvala s Copic markerji, cofke pa sem besno filcala na moj rojstni dan, da so se pravočasno posušili. Šele na fotografiji sem ugotovila, da sem v naglici zamenjala cofke, pa nič hudega.
H Kristini sem šla z eno vrečko, vrnila pa sem se z dvema. Vedno grem rada na obisk k ustvarjalkam, saj pridem domov nabita z energijo. 5 ur, ki smo jih preživele skupaj, je minilo kot bi trenil. Saj razumete, tri ženske, čvek, isti interesi. Obe z Majdo sta enkratni fimarki, zato je za izmenjavo izkušenj, ogled izdelkov vedno premalo časa. Poleg vsega pa ima Kristina gotovo tudi najbolje založeno knjižnico: njene police se šibijo pod umetniškimi knjigami in revijami! Ko ti uspe prebrskati te police in se obrneš na drugo stran, pa me zadenejo DVD-ji in romani, ki so mi pisani na kožo. Imava enak okus in obožujeva angleške romane (saj veste Mr. Darcy in njegove tegobe), angleške filme in nadaljevanke. Počutila sem se torej kot otrok v trgovini z igračami! Samo škoda, ker je konec dopusta in ne vem, kdaj bom predelala vse sposojeno!

Pa lepo sončno nedeljo vam želim!!

Maja 

petek, 02. januar 2009

In bonbonček dobi...

Hvala vsem, ki ste mi v teh dneh zaželeli toliko lepega! Z veseljem sem spremljala vse vaše komentarje. Lahko rečem le, da mi je bilo tole bonbončkanje ena od dogodivščin, ki so mi popestrile minule praznične dni. 

In takole se je zgodilo. Vsa imena so v košarici.
Za žreb sem določila kar Teja, upam da njegovi roki zaupate. Ker ga je zanimalo, za kakšne sladkarije gre, je listek prav na hitrico izvlekel iz škatle in tako določil, da se bo sladkala...

... McCrafty!!!! Čestitam!!! 

Še enkrat hvala vsem!

Maja

četrtek, 01. januar 2009

Dve darilci, ki še čakata...




Prvi dan novega leta je minil v znamenju podstrešne inventure. Novih sklepov, ki pritičejo 1. januarju je veliko. Saj veste, kaj pravijo: saj po novem, saj po novem letu boljše bo... Moč, da bo bolje imamo le sami. Sama sem sklenila, da si bom dovolila več svobode. Sebe največkrat zelo utesnjujem in omejujem, predvsem z vsemi coklami, ki jih nosim s seboj v življenju in ki jih nikakor ne morem odvreči. Celo življenje so me učili, da je razum sveta vladar, da lahko vse probleme rešimo na intelektualnem nivoju, čustva so stvar tistih, ki se ne obvladajo. Intelekt je bila skoraj največja vrednota naše disfunkcionalne družine. Celo v trenutku, ko sem doživela največji čustveni šok v svojem življenju in dejansko nisem bila sposobna trezno razmišljati, mi je oče dejal:"poglej se, kakšna si, nisi RAZUMSKO odreagirala." Ja oči, če pa je bila zadeva povsem ČUSTVENA!!! Sedaj pa me moja učiteljica uči nekaj povsem drugega: vrnimo se k čustvom, razum je naša največja cokla! Včasih tako presneto težko... Pri inventuri sem se zalotila, da tudi s čustvi delam z mentalnega stališča. Torej, sklep številka 2: pustila si bom čutiti, kar čutim in čutila bom z vsem srcem.
In sklep številka 3 (ki je by the way stalnica mojih sklepov, pa ga TAKO hitro pozabim): živela bom samo za danes, tukaj in zdaj.

Pa da vas na današnji dan ne zamorim preveč, vam predstavim dve darilci, ki še čakata, da se ugnezdita v svojem novem domu (tako vsaj upam). Ogledalca iz Ikee zelo rada predelujem. V prejšnjem domu smo imeli za vsak letni čas drugega, celo za skoraj vsako priložnost. Za naš novi dom (v katerem smo že celo leto) pa še čakajo pravo inspiracijo, ki me je sicer srečala včeraj, pa nimam prave blazinice ... Izgovori, izgovori, saj vem!!! Mačkice so izrezane iz ovojnega papirja, ki sem ga zagledala na kičhajkingu v Salzburgu že pred dobrim letom, dame pa so iz ovojnega papirja, ki me je dobesedno čakal v DZS-ju. Ostalo znate same...

Pa še SREČNO vsem, ki se vračate na moj blog, moj delček sveta in mi s tem in z vsemi pozitivnimi komentarji lepšate dneve in dajete ogromno energije. Najbrž se sploh ne zavedate, kako hvaležna sem vam!!

Lep večer!

Maja