ponedeljek, 30. marec 2009

Teksturne podlage



Ob eni izmed zadnjih objav me je Tanja vprašala, zakaj se uporabljajo teksturne ploščice, ki smo jih naredile na poli popoldnevu. Zato sem se odločila, da to predstavim kar na konkretnem primeru. Ploščice, ki sem jih uporabila na tej zapestnici sem naredila tako, da sem v bež osnovno maso odtisnila teksturo. Pečene sem postarala z oljno barvo. Pri sestavljanju so mi kot vedno delale težave premale odprtine za elastični vrvico, ki jih ne morem niti povečati, saj so ploščice namenoma ukrivljene, da lepše stojijo okoli roke. Tako sem morala domisliti nov način zapenjanja. Če bi zapestnicio napeljala na tanjšo elastiko, bi se ta kmalu strgala, česar pa nočem. Tako sem se domislila zapenjanja na gumb. Z rezultatom sem zadovoljna. Je pa to ostanek poskusov preteklega tedna. A ja: gump sem naredila tako, da sem v kroglico odtisnila obliko gumba, ki sem ga našla v domači zalogi.

Včeraj zvečer sem se utaborila s knjigo, ki sem si jo privoščila pred nekaj tedni in sicer Somersetovo Where women create spring 09! Waw, sem cedila sline ob fantastičnih ateljejih in življenjskih zgodbah ameriških umetnic. Všeč mi je bil nauk Jane Cather, umetnice, ki ustvarja z vsakdanjimi predmeti. Pravi, da če se nam kdaj zatakne s kakšno idejo ali projektom, se je dobro ustaviti in naš ustvarjalni prostor pospraviti, umakniti stvari, ki nas motijo. Tako poskrbimo, da se ponovno vzpostavi pretok energije (Feng šui, vemo)! Sem jo kar upoštevala!

Pa še njen najljubši citat za konec:
"Your daily life is your temple and your religion."
Khail Gibran

Imejte se,
Maja

nedelja, 29. marec 2009

Afrika malo drugače


Če ne delam zeleno, delam rjavo. Ne morem ven iz svoje barvne skale. Mi pa ta vikend nekako ne gre. Morda je krivo vreme. Karkoli naredim je daleč od pričakovanega. Tudi zgornji obesek, čeprav je to prvi poskus vključevanja mreže v poli maso. V kanalčku se skrivajo steklene perle, ki se po njem tudi kotalijo. 
Majda, Darja in Kristina: končno sem dobila mrežico, kot ste najbrž opazile. Je sicer srebrna, hotela sem temno sivo ali črno, ampak to je za naše trgovce že preveč. Saj najbrž poznate hojo po Bau-karkoli-že trovinah, ko iščete nekaj, kar bo služilo daleč od svojega prvotnega namena? Itak te vsi gledajo, kot da so te na kratek sprehod spustili iz norišnice, potem pa ti rečejo ali: "jaz pa nisem iz tega oddelka, morte vprašat kolega" (čeprav te je lih ta kolega poslal k njemu) ali "joj, nimamo!" Tako je bilo tudi tokrat: gre ženska v Bau-karkoli-že trgovino in hoče drobno mrežico. Sama prehodi vse neskončne aleje, je ne najde. Končno najde enga "kolega", ki jo pošlje na gradbeni oddelek. Tam mreže na kupe, ampak ne tako drobne in gotovo ne samo 30 cm2. Jo tam "kolega" pošlje na vrtni oddelek. Tam od mrež za kure do mrež za zajce, pa za komarje... Ampak ne tako drobne in gotovo ne samo 30cm2. Končno najde enga "kolega", ki jo pošlje na - GRADBENI oddelek. Vmes pa vprašanja:"Zakaj boste pa vi to rabil?" Kaj te pa briga, kolega!!
Tako se ženska odpravi v drugo Bau-karkoli-že trgovino! Zgodba se seveda identično ponovi. Poskusi srečo pri domačemu ponudniku. Ista zgodba!
Končno ženska poskusi srečo tam, kamor kot kaže spada-na gospodinjskem oddelku. In tam najde ravno odcejevalo za cvrte zadeve v velikosti cca 30 cm2 po ceni 2 evra za kos in se vsa vesela odpravi domov! 
Nauk zgodbe: najprej poglej na gospodinjski oddelek saj je tam vse, kar rabiš za preživetje!

Ne utopite se!

Maja

sobota, 28. marec 2009

Giant extruder spet fuč!

Giant PC ekstruder drugič. Rezultat: dva zdrobljena diska, veliko jeze in slabe volje in sklep, da gre mašina dokončno v klet!! Pač eden izmed zgrešenih nakupov! Morda mi v Angliji še Maniguette razjasni obzorja, kaj delam narobe, ker namreč Martin Krpan ravno nisem!
Z nekaj truda sem uspela rešiti vsaj en del iztisnjene mase. V glavi sem imela veliko bolj okrašeno zapestnico, ki pa sem jo za ziher voljo pustila kar takole preprosto. Mi je vseeno všeč, saj zgleda zelo naravno, vendar pa me vsak pogled nanjo spomni na zvok drobljenja diskov!

Ne morem povedati, kako besna sem bila spet!! Pa zakaj za vraga naredijo za tako gigantske ekstruderje diske iz pleksija, za male pa iz aluminija! Zame bi jih morali narediti iz jekla! Sem jim pisala tja v daljno Ameriko, da za slovenske Krpanke to ni! Še na You tubu ni nobenega videa o tem, pa tam res najdeš vse humano in nehumano!

Zdaj, ko smo spet v hiši pržgali luči (in seveda računalnike) in spet onesnažujemo naše okolje, grem objokovat svojo nesrečo kar pred TV:D

Maja

petek, 27. marec 2009

Transferji

S transferji sem se v svojem poli razvoju kar veliko ukvarjala, pa sem v trenutnem abstraktnem obdobju nanje kar malo pozabila. Spomnila me je šele moja mama, ki je na včerajšnjem obisku nosila tole davno zaplenjeno bejbiko. Narejena je bila pred tremi leti, ko so bili moji poli poskusi šele v povojih. Lahko pa rečem, da sem že takrat razvila precej učinkovito in enostavno tehniko transferja in sicer s pripomočkom, ki ga ženske dobro obvladamo: likalnikom namreč. Tehnika sicer zahteva segrevanje v pečici, ki pa meni ni uspelo, pa sem segla po bližnjem pripomočku in TA-DA. Da malo bolj pojasnim: slika je sprintana na papir s pomočjo katerega prenašamo slike na blago. Osnovna poli fleha mora biti svetle barve in razvaljana precej na tenko (moja sicer ni, ampak saj pravim, da so bili to šele porodni krči). Sliko izrežemo in jo z licem navzdol položimo na maso, jo prekrijemo s peki papirjem ter jo kar nekaj časa likamo. Nato pa PUSTIMO (to fazo sem na začetku seveda preskočila), da se shladi. Nato papir odstranimo in slika je pripravljena za nadaljno uporabo. Mislim, da mi je do sedaj ta tehnika transferja še najbolj všeč, saj mi sede rahlo popokan videz. Všeč mi je mnogo bolj kot transfer s tekočim gelom.
Tole pa je tehnika s tekočim gelom. Pri nas se dobi samo tekoči Fimo gel, jaz uporabljam Kato gel. Razlika med njima je v tem, da je Fimo po segrevanju veliko bolj prozoren kot Kato, se ga pa ne da brusiti, saj je nekoliko gumast. Sliko sprintano na enak papir premažemo s tanko plastjo gela in jo segrevamo s toplotno pištolo (če jo nimamo, lahko uporabimo tudi pečico). Ko je gel popolnoma prozoren, počakamo, da se shladi in sliko preprosto odluščimo stran.

Pa še malo zgodovine: tole je moj prvi transfer, narejen pred štirimi leti, ko še nisem imela pašta mašine in še nisem vedela, da lahko fleho, ki se rahlo ukrivi, še vročo perfektno zravnamo. Je pa to še vedno ena izmed mojih najljubših ogrlic, saj mi sede njen funky stil. Transfer je narejen s pomočjo acetona. Tehniko je Kristina predstavila tudi v enem izmed Unikatov. Samo na hitrico: sliko sprintamo na tonerski printer ali fotokopiramo na tonerski stroj. Z licem navzdol jo položimo na poli, papir rahlo namočimo z acetonom in pogladimo s hrbtno stranjo žlice, nato pa papir odstranimo. Aceton povzroči, da tonerski prah odstopi od papirja.

Dovolj zgodovinskega nakladanja!

Lep večer, 
Maja

sreda, 25. marec 2009

Na zapadu ništa novo

Miza je sicer zelo dolga, a ponavadi tako založena, da delam na 30ih kvadratnih centimetrih.

Moj "oltarček" s predmeti, ki so mi najljubši

Tri poli mojstrice!!

Dobro uporabljen scrap poli

Danes se ne morem pohvaliti z nobeno novo umetnijo! Čas neusmiljeno hiti in domov hodim samo še spat. Se pa lahko pohvalim z objavo moje filigranske zapestnice na Spoilt Rotten beads. Ko sem dane po treh dneh sedla za računalnik, me je razveselil mail, v katerem mi je lastnica strani sporočila, da je objavila moj izdelek. Mi je zelo polepšala dan, ki je sicer eden tistih, ki jih človek raje pozabi!

Naše poli srečanje je uspelo. Med obilnim klepetanjem smo spekle malo morje tekstur, ki jih bomo gotovo uporabile. Pozitivna stran našega srečanja je bila tudi ta, da sem temeljito pospravila svojo delovno sobo. Objavljam dve fotki s katerih je razvidno, da obrajtam še kakšno drugo barvo poleg zelene.

Pa še po vzoru A si ti tud not padu Nasvet dneva! Ko sem se danes peljala domov in si privoščila eno izmed razvad in sicer tisto, ko števec v avtu kaže preveč, me je prešinilo, kako uničujoče pravzaprav delujem nase, da iz sistema spravim vso nesnago, ki se nabere v meni! Kar groza me je postalo zato: 
imejte se radi, da boste lahko imeli radi druge!

Maja

sobota, 21. marec 2009

Borka za pravice zelene



Saj vem, da sem že malo tečna s to zeleno in obljubim, da je to moj zadnji zeleni izdelek za nekaj časa! Ampak ko si v glavi zamislim izdelek, je zelena sama od sebe tam! Tako je pač z barvami, ki so nam všeč! Z zadnjima dvema sem se nemalo zafrkavala, saj sem želela dobiti disstresan vtis, ampak na poli površini s teksturo je to precej težje kot na papirju. Črna oljna barva je naredila svoje delo preveč dobro in v nasprotju z izdelki tehnike Fischer Cozzi NI hotela dol, tako da sem morala uporabiti čistilo oz. razredčilo, ki pa je odstranilo tudi teksturo. Ampak v končni fazi mi je uspel približek izdelka, ki sem si ga zamislila.

Tako: to je vse, kar bo od ustvarjanja ta vikend. Jutri dobim obiske in ker sem si zamislila, da bi naredile teksturni swap moram malo pospraviti svoj cimer, da bomo imele štiri babnice kje valjati in odtiskovati! In ker me je Majda opozorila, da moram pripraviti obilnio malico, moram preštudirati še menije ipd:))) 

Phoenix mi je podelila tole lepo nagrado. Moja naloga je, da označim link do osebe, ki mi jo je podelila in izberem tiste blogerje, ki me najbolj inspirirajo:

1. Jana
2. Polona
3. Majda
4. Kristina
5. McCrafty

Se bom omejila na 5 oseb, da bo še za koga kaj ostalo!!

Lep vikend,
Maja

sreda, 18. marec 2009

Spet črno zeleno

Inspiracijo sem spet dobila pri Eliz. Črno fokusno perlo sem začela delati kar tako, za hec, da vidim, če mi uspe oblika. Nekako sem na uč ujela simetrijo in sem jo dala pečt. Ko sem jo brusila, sem ugotovila, da z luknjo na sredini prav odbito paše na moj prst in s težkim srcem sem jo namenila za verižico. Zelene perle so narejene iz zelenih ostankov ogrlice "Pesto Genovese". Med brušenjem sem razmišljala, kakšna je razlika med ustvarjanjem čestitk in nakita. Pri čestitkah se lahko resnično igraš z dodatki. Ena rožica tu, ena mašnica tam in prav to mi je v užitek. Ponavadi nimam v glavi celotne slike izdelka in ga sproti dopolnjujem. Pri nakitu pa to ne gre (vsaj pri meni). Izdelek moram imeti do potankosti v glavi, saj drugače izpade "kr neki". Igram se le z ostanki!

Izdelek je še od sobote. Ta teden sem jaz na vrsti za taksiranje in takrat še po blogih komaj pokukam! Me pa daje strašna spomladanska utrujenost! Do letos sem bila prepričana, da je vse to le fikcija, letos me je pa dotolkla! Se mi zdi, da v rokah nimam niti toliko moči, da bi obrnila pašta mašino! Ampak, tarnanje je za stare b...

Maja

ponedeljek, 16. marec 2009

Chubby baby


Včeraj sem ves dan izdelovala darilo za prijateljico, ki me je danes ujela po številu let. Ker se poznava že od štirinajstega leta (23, uh) si zasluži nekaj posebnega. Ampak kakšen kos nakita podariti punci, katere mož izdeluje čudovite obeske iz stekla!? Zamislila sem si sestavljeno bejbiko in ko si nekaj zamislim, težko od tega odstopim. Tu pa so nastopili problemi: karkoli sem spekla, vse je bilo preveliko, še najbolj primerno za vrat kakšne žirafe. Pa sem poskušala in šele v tretje mi je uspelo nekako sestaviti zgornjo Chubbiko. Bilo je že kar krepko v noč, zato svetlobe za fotkat ni bilo nikakršne. Me je sram, ampak Chubby si zasluži, da je gor, vsaj kot opravičilo obema mojima fantoma za strašno zadirčnost in between.

Ker pa potem v celi hiši (z nebroj predali) nisem našla nobene primerne embalaže v kateri bi Chubby lahko živela, sem se spravila delat še škatlico. Ko sem jo dokončala, je bila še mokra od barve, ura pa že POZNA, zato sem jo uspela slikati zjutraj pred službo! V zagovor fotki lahko povem, da še pred mojo kavico...brez katere še v službo komaj najdem!

PS1:
Nina: hvala za link za papir. Kot vidiš sem ga takoj uporabila!

PS2:
Kitty: tisto, na kar je montiran zeleno črn obesek je metalic organza.

Maja

nedelja, 15. marec 2009

Ostančniki


Kadarkoli se spravim delati kakšno zadevo, vedno mimogrede naredim še kakšen kos z enakim vzorcem, barvo, motivom ali podobnim. Kar tako, vmes. Koščki ponavadi obležijo v kakšni škatli, največkrat jih za igro ali svoje umetnije porabi Tej. Kdaj pa kdaj pa jih sestavim tudi sama. Tako je včeraj nastala zapestnica, ki je daljna sorodnica že objavljene ribe. Da pa ji ne bi bilo dolgčas, sem ji dodala še prstan! Dan je bil enkraten za fotografiranje, zato je barva resnično oživela!

Maja

četrtek, 12. marec 2009

Pesto Genovese

Pisala sem že o poli avtoricah, ki me navdušujejo. Ena izmed njih, katerih bloge vedno rada pogledam je tudi Eliz. Njeni izdelki so mi tako všeč, da sem si kupila celo njeno knjigo, ki je seveda izšla samo v francoščine, te pa ne razumem. Trma me je prignala do tega, da sedaj poznam izraze za barve, oljne barve, mešanje... Po njenem vzoru je narejena zgornja ogrlica. V prozorno maso sem vmešala Tom Holzovo Adirondack alkoholno tinto in sicer odtenek pesto. Preden je pečena, je barva lepa, nežna pastelno zelena, pečena pa se spremeni v meni še lepšo olivno zeleno. Toniranje z alkoholnimi inki je fantastično, saj lahko pričaraš najrazličnejše naravne tone, ki jim transluscentna osnova da zanimivo globino.

Anja me je prosila, da ji razložim mojo tehniko brušenja. Do sedaj sem brusila takole: v posodo ali umivalnik natočim vodo in začnem z brusnim papirjem grit (kakšen je slovenski izraz za to? finost?) 400, nadaljujem s 600, nato pa preskočim na 1200 in 1500. Na koncu spoliram še z volneno krpo in mehkim filcem. Kljub temu nisem dosegla želenega sijaja. Pa sem malo raziskovala in master Donna pravi, da ne smemo preskakovati "gritov", če želimo doseči naravni sijaj. Torej bom naslednjič mad moje umestila še brusnika 800 in 1000. Vse delam ročno, da ne bo pomote. Se je J. sedaj usmilil mojih do čistega pobrušenih prstov (se mi zdi, da grem lahko za kriminalca, ker nimam več prstnih odtisov) in mi je kupil nastavke za moj Proxonov strojček. Mislim, da bom z njim najprej polirala, da vidim, kako bo šlo, brušenja se pa kar malo bojim.

Pa še en odgovor: svoje trgovine z izdelki še nimam. Ob pomanjkanju časa mi ne uspe narediti kakšne kolekcije, ki bi jo lahko spravila v prodajo. Mogoče kdaj v prihodnjosti.

ponedeljek, 09. marec 2009

Domine

To je moja prva zapestnica ala Maniguette. Že ko sem v Angliji občudovala njene zapestnice in se odločila, da si kupim Giant extruder, sem vedela, da si enkrat želim narediti takšno zapestnico iz domin. V tej, ki jo vidite je dobrih osem ur dela (se ne splača). Najprej sem z exstruderjem naredila bazo, ki ima že v osnovi dve odprtini za vrvico. To je bilo v daljnem septembru! Ker sem uspela ob tem strašnem stiskanju zdrobiti moj popolnoma novi in težko pričakovani nastavek iz pleksija, sem bila TAKO BESNA, da sem vse skupaj vrgla v klet. Zadnjič pa so me pečeni delčki zamikali in sem jih oblekla v črno, jim naredila vzorec za domine in spet spekla. Ko so bili pečeni, sem luknje zapolnila z belo maso, ki sem ji dodala malo Kato liquid claya. Naredila sem še dno in spet spekla. Nato sem domine dolge ure brusila do gladkega. Ker vseeno nisem dosegla želenega učinka, sem jih polakirala, čeprav nisem pristaš laka, ampak črno pač res naredi črno. Pa še na vrvico in... mučenja je bilo konec. Tehnika res ni tako komplicirana, kot se bere, le da je strašno dolgotrajna, ampak jaz že imam v glavi nove in nove kombinacije!

PS1:
Darja, komentar sem vzela popolnoma dobronamerno in v pravi užitek! Hvala! Saj zato pa je rubrika "komentarji".

PS2:
Želvice iz prejšnje objave so velike približno 2 cm.

Lep večer!

Maja

petek, 06. marec 2009

Darilce za sošolko ali "evo barve"


Darja je zadnjič omenila, da so ji moji izdelki všeč, da pa pogreša barve! Takole je: z barvami imam jaz hud problem. Z večino sem močno skregana. Recimo z modro. Je sploh ne maram! Ne temno modre, ne svetlo modre, ne indigo modre, toleriram le turkizno, pa še to pri poli, pa še to le, če je v kombinaciji z rjavo. Vijolična je naslednja barva, ki nikoli ni bila in tudi ne bo moja prijateljica (toleriram jo le na sivki, pa še to le zaradi tega, ker TAKO lepo diši), Roza, tista prava PINK! Uf, še dobro da imam sina! Te barve me na drugih sploh ne motijo, rada vidim tudi umetnine, ki jih ustvarijo, le meni ne grejo izpod rok. Zato me čudi, da sem pri čestitkah letos ustvarjala rjavo roza kombinacije. 
Padem pa na vse odtenke rjave, zelene, še posebej olivne, črna je itak zakon, za popestritev malo oranžne in temno temno rdeče! Moja omara je živi dolgčas! Tako J. sploh ne opazi, če si kupim kaj novega, ker je itak VSE ISTE barve.
Pa mi je bil Darjin komentar izziv. Sovpadal je s povabili treh Tejevih sošolk na rojstnodnevne zabave. Pobrskala sem po ostankih poli (sem mogla kar globoko brskati, da sem na dan privlekla ostanke kač izpred dveh let, ko je bila na sporedu želvomanija). Tako so nastale tele želvice, ki bodo predelana Ikejina ogledalca pospremile do novih lastnic (to so obeski, da ne bo pomote)!

Pa do naslednjič, ko se vidimo v standardnih barvah, lep pozdrav!

Maja

sreda, 04. marec 2009

Dolga ogrlica

Ko sem delala zeleno črno ogrlico, sem mimogrede naredila še nekaj zelenih perl. Kaj bom z njimi, mi ni bilo čisto jasno, bilo pa jih je lušno delati! Pa sem prišla na idejo, da bi bilo morda narediti eno dolgo ogrlico v francoskem stilu. Stil ni ravno moj, saj raje nosim kratke etno variante, ampak včasih je treba preizkusiti tudi kaj novega. Dokončala sem jo že v soboto, ta teden pa samo s hrepenenjem gledam v nered na moji mizi, saj me obveznosti požirajo. Najbrž me bo po Tejevi pravljici kar zmanjkalo...

Lep večer,
Maja

ponedeljek, 02. marec 2009

Natur izgled



Spet se vračam k stari ljubezni: natur izgled. Čeprav sem sklenila, da v svoje ustvarjanje (in življenje) vnesem malo barv, se od naravnih tonov ne morem odlepiti. Zapestnica je narejena iz dveh delov. Najprej sem naredila imitacijo kosti in iz nje izrezala obročke in jih spekla. Nato sem se zezala z imitacijo lesa, ki naj bi predstavljal notranjost. Ko mi ni uspelo, sem malo improvizirala, dokler nisem prišla do vzorca, ki mi je bil všeč. Sestavila sem "perle", če jim lahko tako rečem in jih spekla na Tejevih frnikulah, da je nastala izboklina. Nato sem jih še postarala z oljno barvo. 

Polona me je pozvala, da naj objavim nekaj lani prebranih knjig. Tu so:

Carrie Adams: The stepmother (mačeha, ki jo nekako ne moreš sovražit, čeprav sem se trudila, ker jih iz dvojnih osebnih razlogov zelo sovražim)
Carrie Adams: The Godmother - super zgodba o čakanju sodobne ženske na "happy ever after"
Elizabeth Aston: The true Darcy Spirit
Jacqueline Pascal: Bila sem princesa - uau! resnična zgodba
Lisa See:  Roža in skrivnostna pahljača - ker je Kitajska pač Kitajska
Amanda Hampson: Oljčni sestri
Michael J. Gelb: Postanite ustvarjalni kot Leonardo da Vinci ali sedem korakov do genijalnosti (ker še vedno upam, da sem lahko genij:)))
Salvador Dali: Dnevnik genija (še en genij, saj vem..)
Za vmes pa še kakšna Patricia Cornwell. Ostale pa so mi ušle iz spomina, priznam!

Maja