A ray of light

Prava lepota izdelkov narejenih s tehniko mica shift se pokaže, ko se vanje ujame žarek svetlobe. Takrat bi jih lahko občudoval in občudoval. Zame pa mora biti prava še barva. Končno sem ustvarila nekaj bolj barvitega kar mi je celo všeč! Obožujem mešanje barv! Obožujem, ko opazujem, kaj bo prilezlo izpod valjev. Nikoli ne merim! Dodajam po občutku, tako kot v kuhinji začimbe: malo te, še malo one. Prav nikoli si ne zapišem, kako pridem do neke barve. In še nikoli mi ni bilo žal, saj je tako resnično vsak izdelek unikaten in neponovljiv. Matematike ne maram, tudi tu ne. A ja - še ene stvari ne maram in to je lak. Izdelki niso polakirani, so le zbrušeni do naravnega sijaja. Všeč mi je, kako se zbrušena poli čuti pod prsti. Čudovito!

Jutri odhajamo na vandranje. Tokrat je naš cilj Europa park ter Strasbourg in čudovoita stara mesta okoli njega. Držimo pesti, da nam bo vreme naklonjeno, ostalo se odvije samo po sebe!

Uživajte, pa če imate dopust ali ne!

Imejte se radi!

Maja

Samahari

V tem tednu sva imeli z muzo resne pogovore. Pogovore o tem, zakaj mi ni nič, kar ustvarim všeč... Zakaj trmasto silim v nekaj "drugačnega"... Nekaj morda originalnega... Pogovore o tem, zakaj sem skregana z večino barv... Zakaj vedno le rjava, zelena in črna... no, še oranžna morda... Zakaj mora poli izgledati kot ponaredek narave... Zakaj se ne zadovoljim s preprostim vzorcem, ga reproduciram in iz tega kaj naredim... Zakaj večina izdelkov nedokončanih konča na polipokopališču... Muza mi je očitala, da sem preveč zahtevna, da nehvaležno jemljem, kar mi ponudi in vse to nato mačehovsko zavržem... Vem, kesam se, ampak če hočeš doseči veličino, moraš razmišljati "outside the box". Morda veličino le zase, za svoja merila. Zrasteš le s preseganjem lastnih okvirjev. S spraševanjem, zakaj si si jih postavil... Zakaj upaš le do sem... in ne morda dlje... Morda je za mejo prepad... vedel boš le, če boš šel do roba!

Že pred kakšnim tednom me je Vladka pocukala za rokav z verižnico 1. mapa 10. slika in zgodba. Ker nisem bila ravno pridna, danes izpolnjujem dolg. Saj veste, zgodbe mi ležijo!

Slika prikazuje sani in otroški voziček iz Chatsworth Hous-a, dvorca Devonshirskega vojvode. S Kristino sva si ga ogledali pred dvema letoma. Dan je bil tipičen angleški: siv, z neba so gomazele dežne kaplje. Pokrajina čudovita. Zelena barva travnikov in pašnikov je ostro nasprotovala sivini neba. Angleške kamnite ograje so vanjo risale čipke. Mogočna drevesa so vabila k sanjam, kako lepo bi bilo živeti pred dvema stoletjema, se na sončen dan vsesti pod enega izmed njih s knjigo v roki in čakati svojega Mr. Darcy-ja. Imeli sva odlično družbo. Preden sva odpotovali v Anglijo, si nisva mogli misliti, da bova po angleškem podeželju pohajkovali s poli veličinama kot sta Sue Kelsey in Caty Johnston. Dve dami, sestri, že kar v letih, a polni energije, duhovitosti in svežine. Nikoli ne bom pozabila, kako si je tistega sivega deževnega dne Caty sezula svoje čevlje in bosa v dežju poplesovala po kaskadnih bazenih Cavendishovega posestva in prepevala "Singing in the rain". Nič je ni motil dež, nič jo ni skrbela morebitna revma, nič je niso motili pogledi zategnjenih obiskovalcev. Nasmejale smo se do solz. Dan za spomine! Dan, ki mi je potrdil, da bom v naslednjem življenju živela na angleškem podeželju. Dan, za keterega je vredno živeti tudi kakšen manj ustvarjalen dan!

Imejte se radi!

Maja

Pandorina skrinja/Pandora's box

Z muzo sva bili spet na delu. Bili sva zelo usklajeni. Tokrat sva v življenje spravili Pandoro. Dolgo se mi je motala po kotičkih možganov. Hodila enkrat bližje, drugič spet malo dlje. Muza je odločila, da bo dolgočasna nedelja dan za njeno rojstvo.

V celoti je narejena iz polija, brez kakršnekoli kovinske ali papirnate osnove. Zanjo sem porabila šest paketov polija in štiri ure dela. V osnovi sem se oprla na tutorial Tine Holden.

Je zelo podroben in natančen in ga priporočam vsakemu, ki želi razmišljati in ustvarjati nekoliko drugače.

I did this box following Tina Holden's tutorial. It is great and I really recommend it to everyone who would like to push polymer creativity "outside the box".

Sedaj pa hitim k "pravljičarki" na slavje. Čestitam ti, moja draga pravljičarka! Prav ponosna sem nate in vesela sem, da ti je odlično uspelo!!

Imejte se radi!

Maja

Echo of the past

Moja poli muza je šla. Šla enkrat novembra... na dolgo zimsko spanje. Se za hipec zbudila februarja, da je v življenje spravila "Love letter" in spet šla. Močno sem jo pogrešala in spraševala sem se že, če bo sploh še kdaj prišla nazaj. Brez nje mi poli ni dišala. Prsti me niso ubogali, "mašina" se ni hotela vrteti. Obupana sem sedela za mizo in opazovala zaloge polija. Pa nič. Niti drobne sapice ni bilo... Do torka. V torek je prišla NAZAJ!! Mislim, da je prišla s soncem, s seboj pa je prinesla svež val, nekaj novih idej... in predvsem navdih. Sprva je bilo težko. Prsti so bili po dolgem zimskem spanju okorni, prav nič niso ubogali. Za začetek je nastala šatulja iz prejšnje objave. Razveselilo me je, da so ob njenem nastajanju kot v dobrih starih časih deževale ideje. Prsti so postajali vodljivejši, uboglivejši, napake mehkejše.

Ena od kanjenih idej je Echo of the past. V življenje so ga spravile teksturne gobice, ki mi jih je Majda prinesla iz Francije in so jih uporabili pri delavnici Kim Cavender. Malo so mi v glavi ostala Majdina navodila, ostalo pa sem morala podrediti sebi, svoji energiji... Saj me poznate: obožujem naravni izgled. Ne maram, da poli izgleda kot poli. Da nekdo takoj reče: "Oh, to je pa Fimo!" Lasje mi grejo pokonci!

Mislim, da mi je pri tem kompletu uspelo. Preslepila sem celo J., ki ve, da je poli vedno za mojimi nohti. Njegov komentar je bi: "OK, iz česa je pa to?" Poli kot vedno...

Sedaj grem držat muzo za obe roki, da spet kam ne pobegne. Brez nje je včasih prav pusto...

Maja

Onkraj tišine

Ko sem pisala zadnjo objavo sem bila res v nekem čudnem razpoloženju. Ponavadi nisem tako črnogleda in negativna! Na splošno lahko rečem, da sem v življenju srečna. Po vseh viharjih, ki sem jih preživela, znam ceniti, kar imam!

Vsak dan se zahvalim, da moje življenje napolnjuje Tejev smeh. Vsakič, ko pogledam v njegove tople očke, se zavem, da mi je vsak dan z njim podarjen.

Vsak dan se zahvalim, da imam J. Končno sem našla vse, kar sem iskala, v eni osebi!

Vsak dan, ko se peljem domov po gorenjski avtocesti in za sabo pustim Ljubljano, ki me utesnjuje in dela živčno... vsakič, ko se pred mano odprejo Kamniške Alpe, se zahvalim, da sem doma tu, kjer sem.

Vsak dan, ko prestopim vrata doma, se zahvalim, da imam dom, v katerem se vsi dobro počutimo. Zahvalim se, da mi ni treba bežati. Bežati pred strahovi, pred realnostjo, pred samo sabo.

Zavedam se, da imam prav vse, kar potrebujem... še več! Hvaležna sem, ker nisem obremenjena z materialnim. S tem, koliko bi morala zaslužiti, kaj bi še želela imeti, kaj bi kupila. Naučila sem se živeti s tem, kar dobim in tako imam vedno dovolj!

Seveda pa so dnevi, ko bi si tudi jaz želela biti kdo drug... Mar temu sploh ubežimo? Pravzaprav: ali sploh želimo ubežati?

Imejte se radi!

Maja

Na zahodu nič novega

Se vam kdaj zdi, da ne gre in ne gre...

Se kdaj ure in ure sprašujete o smislu, o ciljih...

Si kdaj zaželite namesto proti cilju odpeljati kar nekam tja... proti horizontu...

Se kdaj zgubite v mislih in se šele čez nekaj trenutkov zaveste sveta okoli sebe...

Vas kdaj glasba pripravi do joka... pa naslednjič sploh ne veste, zakaj...

Vas kdaj kakšna beseda tako začara, da jo ponavljate znova in znova...

Se kdaj sprašujete ali so naklučja ali pa je vse skupaj del vesoljnega načrta...

Ali kdaj ne razumete sveta okoli sebe... še najmanj pa sebe...

Se kdaj sprašujete, koliko bi bili stari, če ne bi vedeli, koliko let imate v resnici...

Se vam kdaj zdi, da ne živite svojega življenja.. ampak plavate nad njim in zgolj opazujete dogajanje...

Se vam kdaj zazdi, da so stene, ki ste jih zgradili okoli sebe zaradi varnosti v resnici vaša kletka...

Potem morda razumete, kaj govorim...

Maja

Besedni album

Moja mama se stalno pritožuje, da nima nobene Tejeve slike. Da jo malce potolažim, sem ji izdelala mini besedni album, s katerim se bo lahko hvalila sošolkam s tretje univerze! Moj prvi in najbrž ne zadnji!

Najbolj sem ponosna na to, da mi ga je uspelo izdelati brez pretiranih pripomočkov. Edina malce bolj "draga" stvar je bil BiA, ostalo pa so ročni umotvori. Sama sebi sem dokazala, da je izdelek z malo domišljije in spretnosti moč izdelati brez raznih Nestijev, dragih štanc in podobnih "nujnih" zadev. Letos namreč sledim svojemu novoletnemu cilju, ki pravi, da po internetu ne bom več zapravljala:) Srčno rada bi namreč imela "Label one" nestije, pa me sklep vsakič krcne po prstih.

In da je skušnjava večja, mi je Majda iz Francije prinesla čudovito knjigo (NAJ NAJ lepša hvala, zlata si), ki sem jo v trenutku "požrla" in ves čas ugotavljala: imela bi še to...oh pa to...uau, pa to bi bilo tud fajn met! Ampak bom trmasta kot vedno in bom v okolici (s tem mislim svoje prepolne predale) poiskala podobne in gotovo prav tako uporabne pripomočke. Šoping iz udobnega naslonjača je vsekakor čudovita zadeva, dokler te seveda ne odnese predaleč...

Uživajte in razvijajte svojo domišljijo!

Maja

Mysterious beauty

Sliko tega čudovitega otroka sem v objektiv ujela na pustno soboto. Takoj sem vedela, kaj bom naredila z njo, le vedela nisem še, kako. Janina delavnica mi je dala zagon, da se lotim scrapbookinga, vendar priznam, da sem imela pri izdelavi te strani kar precej težav. Najprej sem ugotovila, da pri vsej zalogi papirja nimam niti enega pravega za podlago. Vsi moji papirji so v rjavo zelenih tonih ali pa imajo zelo močne vzorce, saj so bili kupljeni za druge namene. Ugotovila sem, da mora biti ozadje dokaj nevtralno, saj drugače ne poudari slike tako, kot bi to hotela jaz. Uspela sem izbrskati tega svetlo modrega, a ko sem nanj postavila sliko mi preprosto ni bilo všeč. Zato sem dodala vijuge in posenčila robove. Mi je bilo že bolj všeč. OK, napis bo vijoličen... A-ja? To je bil edini vijolični list, ki se ga je dalo najti v mojih predalih! Morda malo preveč bled, ampak želela sem narediti izdelek v tistem trenutku in res se mi ni dalo v šoping. Nato sem po Janinih navodilih postavila celoten izdelek, z vsemi dodatki vred. NI MI BILO VŠEČ! Vsakič, ko sem prišla v sobo, sem enega vzela stran. "Slačenje" je trajalo dva dni in na koncu je ostalo pri tem, kar vidite. Spet je prevladala moja minimalistična urejenost in stroga simetričnost. Kot kaže res ne morem ven iz nje! Občudujem Janine izdelke: vse kar da gor se zdi, da je bilo namenjeno ravno za tja! Dopolnjuje celoten izdelek in ga poudari. Je pa to daleč od enostavnega: hitro namreč zgleda našareno in nametano. Kdor zna pač zna in Jana to obvlada do potankosti!

Sicer pa doživljam hudo ustvarjalno krizo! Ta LO je vse, kar sem uspela sčarati ta teden. Preprosto ne gre in ne gre. Se že ogrejem za eno idejo, pa jo opustim še preden se usedem za mizo. Moram se pač usesti v kot in počakati, da napad mine. Se tolažim, da nekje zori velika ideja, ki bo potrebovala vso mojo moč...ampak včasih je tudi verjeti zelo težko!

Maja

Just be you

Ko se človeku sesuje življenje, se mora krčevito oprijeti vsake rešilne bilke. Zbrati pogum in videti svetlobo okoli sebe, o sebi misliti najbolje, ko te nekdo potepta... to ni mačji kašelj. Najhuje je, ko tisti, ki si ga imel najraje in si mu slepo zaupal, tako brezsrčno zbije tvojo lastno vrednost. V prah. V blato. Ko postaneš bleda senca samega sebe, z mislimi, ki uničujejo še tisto malo, kar je ostalo. Ko rabiš neskončno energije, da vidiš prvo stopnico. Ko rabiš neskončno besed spodbude, da se nanjo povzpneš. Ko rabiš toliko rok in ram, da na poti ne obupaš!

Tale blokec je za prijateljico. Prijateljico, ki bo počasi spoznala, da si zasluži le najbolje. Da obstaja nekdo, ki bo vreden njene ljubezni in vsega, kar mu lahko da! Saj veš: ne bom ti rekla, da pozabi, kar je bilo, saj tega nikoli ne moreš. Lahko le odpustiš in greš lažjega srca naprej. Naprej v novo poglavje! Ne kuj maščevanja, kazen pride sama po sebi!

Bodi kar si, ker si taka kot si najboljša! Bo že prišel tisti nekdo, ki bo to spoznal in bo tega vreden! Za vsakega je nekje njegova druga polovica, samo včasih rabimo grenko izkušnjo, da potem vidimo dobro in znamo to ceniti! Moja rama ti je vedno na voljo, moja roka te bo vedno potegnila, če bo začutila, da padaš!!! Drži se! Le Veliki ljudje so borci!

Maja

King of my Heart

Danes sem se udeležila Janine delavnice Vintage LO. Ves teden me je ideja na današnje srečanje držala po konci in bilo je še trikrat bolje, kot sem si upala misliti!

Jana, v resnici si še bolj pravljična kot na blogu in tvoji izdelki so neprecenljivi! Ne morete si predstavljati, kakšen užitek je vse te čudovite strani držati v rokah in jih gledati še s prsti, jih začutiti in podoživeti. Oči se ne morejo nagledati vseh drobnih podrobnosti in možgani se ne morejo načuditi neskončni domišljiji in iznajdljivosti! Mojstrica si, da ji ni para!!

Spet je bilo tako, kot da bi se poznale že neskončno dolgo! Bilo mi je, kot da bi se srečala s svojimi najboljšimi prijateljicami! Vladka, Martina in Petra, res sem vesela, da smo se videle; Andreja, Špela in Katja, veseli me, da sem vas spoznala. Štiri ure v vaši družbi so minile, kot štiri minute! Vaša ustvarjalnost pa mi je dala novega zagona.

Zgoraj je moj izdelek. Hvala, Jana, ker si zbrala zeleno ozadje. Če bi izbirala sama, bi izbrala natanko takšnega. Največji izziv pri vsem mi je bil odmakniti se od strogega, skoraj vojaškega sistema moje simetričnosti, urejenosti in poravnanosti. Moram priznati, da mi ta svoboda veliko bolj ugaja, vendar je težko spremeniti zakoreninjene vzorce, sploh, če ti pri ustvarjanju predstavljajo coklo. Kar nekaj časa sem se lovila, potem pa je izdelek sam padel skupaj. Tu je še ena razlika: sama imam preden se lotim dela, celoten izdelek povsem v glavi. Včasih je to prednost, velikokrat pa ovira, še posebej če stvari ne izpadejo tako, kot si si naslikal, potem pa zlepa nisi zadovoljen. Pri scrapbookingu pa je vsa stvar v kombiniranju in poskušanju kaj kam paše, kako paše, ali paše obrnjeno tako ali tako... Čudovito in čudovita izkušnja zame!

(Jana nam je pripravila papir in vse dodatke. Naša naloga je bila le, da jih skombiniramo. Zanimivo je bilo videti, kako različne stvari so nastale iz enakega materiala!!)

Še enkrat hvala za čudovito dopoldne in vse znanje, ki si nam ga dala!!!

Maja

Ginko biloba

Ginka sem prvič "srečala" v srednji šoli v knjigi J. M. Simmla. Naslov sem že pozabila. Morda Odgovor pozna samo veter (kako primerno)? Res ne vem. Začaralo me je že samo ime. Ginko biloba! Mogočno, eksotično, skrivnostno. Ko sem začela raziskovati, kaj to sploh je, se je začela trajna simpatija. Ginko je namreč živi fosil. Preživel je vse iz dobe dinozavrov do sem. Spoštovanja vredno. Na kitajskem je sveto drevo, ki simbolizira večno življenje, meni osebno pa predstavlja moč.

Kasneje sem nekega novemberskega dne v parku tržaškega gradu Miramar nabrala cel šopek njegovih rumenih listov. Lahko bi se zgubila v njihovi preprosti eleganci. Nobenega kiča, le preprosta simetrija in dvojnost. Redki so ti lepotci. V Ljubljani poznam praktično vsako ginko drevo. Jeseni redno gostim pod enem izmed njih. Res, obožujem te liste!

Ko se je pred šestimi leti začela moja manija zbiranja štempiljk, je bil ginko prva, ki sem jo kupila. Njegova oblika preprosto narekuje eleganten izdelek! Zato sem se pri izdelavi zgornjega albuma odločila za črno belo kombinacijo. Malo pa tudi zato, ker obožujem to kombinacijo!

Hvala Nataši, Hrandici, BojiMoji in Dekci, ki so mi podelile nagrado Kreativni blogger. Hrandica me ob tem sprašuje, če sem tudi sama tako prefinjena, kot moji izdelki. Prvič: hvala, ker meniš, da so moji izdelki prefinjeni. Zame je to velika pohvala. Drugič: če sem prefinjena tudi jaz, bi morali oceniti tisti, ki me poznajo. Sama sebe nimam za najbolj prefinjeno. Ja, všeč so mi lepe stvari, narejene s stilom in okusom..., sodbo o sebi pa prepuščam drugim.

Nagrado podeljujem vsem, ki uspete v dnevu narediti karkoli kreativnega, pa naj bo to večerja za svoje bližnje, šopek domačih rož na mizi ali izmišljena pravljica za lahko noč. Saj veste:

"Create!

Seek clarity!

Live within the moment and

cherish the journey!"

Bodite kreativne, kjerkoli že ste!

Maja

Up words for down days

Danes ni moj dan. Joj, sploh ne. Že začel se je slabo in me spravil v tečno razpoloženje. Saj poznate, ko se začne vse podirati in se podira z vedno večjo hitrostjo in intenziteto... sem si odtrgala minuto, da ustvarim blokec iz papirja, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, čeprav mi šareno ni milo. Res sem si želela, da bi bil popoln, pa sem v tem depresiranju prehitro nalepila notranjost in je bilo prepozno za trak... OK, bo pa en brez... Gremo naprej... Pa da je vse sploh fino, sem okvirček z napisom nalepila postrani, ker pač poslušam Tima Holza, ki pravi, da ni treba nič meriti (mi to zelo paše), ampak vse "eyeball-amo"... Ampak NISEM Tim Holz...

Da bi se spravila v malo boljše razpoloženje, sem šla po moj zvežčič, v katerem shranjujem "up words for down days" in našla eno, ki me je spomnila na zgodbo... Ne bi bila jaz, če je ne bi zapisala:

Kot otrok sem bila izredno plašna in sramežljiva. Zaradi tega pogosto osamljena. K osamljenosti je kar nekaj botrovalo tudi to, da sem v šolo hodila na enem koncu mesta, živela pa na drugem. Če sem želela družbo, sem morala sesti na bus in se peljati čez celo mesto... Ne, to je bil samo izgovor... Izgovor, da sem se lahko zleknila v naslonjač s škatlo piškotov in knjigo v roki. Vsako popoldne. Nikoli nisem vedela, kdaj se je dan prevesil v noč ali kdaj je bila škatla prazna. Danes ne vem, kako sem naredila šolo... Vedno sem bila drugje. In v bistvu nikoli sama...

Ko je moja starša (sicer oba težka knjižna molja) že začelo malce skrbeti moje odmikanje v svet domišljije, sploh ker k puberteti nekako paše, da najstnik išče družbo vrstnikov, sta začela drezati. Mojstrica izgovorov sem našla sto in enega. Ne spomnim se jih, živo pa se spomnim citata, ki mi ga je takrat povedal oče in sem ga mnogo kasneje zapisala v svojo"up-down" knjigo:

" You can't stay in your corner of

the forrest waiting for others

to come to you.

You have to go to them sometimes."

A. A. Milne

Danes sem prišla iz svojega kota. Prišla sicer k vam v virtualni svet, pa čeprav bi raje obsedela v svojem kotu in kuhala vso jezo in nesrečo današnjega dne. Pa se je treba kdaj pa kdaj brcniti... Pomaga.

Mi je všeč, če pridete kdaj iz svojega kota k meni:-)

Maja

Dobitnica pomladnega kompleta

No, a sem vam obljubila pomlad ali ne? Včerajšnji dan je bil naravnost iz škatlice, današnji me malce postavlja na laž, pa nič ne de. Po včerajšnjem si marsikaj obetam, saj smo prvo kavico že spili zunaj na terasi!! Sonček nas je prav prijetno grel in nama z Majdo dal ogromno energije in ustvarjalnega poleta pri izdelavi projekta, ki vam ga Majda kmalu pokaže na svojem blogu. Joj, sva se imeli fajn!!

Ampak, da ne bom preveč dolgovezila. Danes ste tu, da izveste, katera dobi paketek. Hvala vsem za prisrčne in tople komentarje in za vse izrečene komentarje! Res so me razveselili in navdali s ponosom!!

V žrebu vas je sodelovalo 53, saj je bil en komentar izbrisan. Ker sem za določene stvari v življenju še vedno starokopitna, sem se odločila za klasičen domači žreb. Če katera ne bo zadovoljna z izzidom oz. dvomi v njegovo legalnost, se lahko pritoži tričlanski komisiji v sestavi:

Maja - predsednica, z edinim "pravom do glasa",

Tej - izvršni član s podrejenim položajem,

J - pridruženi član, ki smo ga v godljo potegnili zgolj zato, da zadovoljimo zakonsko določeni številčnosti komisije.

Ko sem rezala listke, je še mene matralo, katera bo izžrebana. Prav zanimivo: ali bo ta, mogoče pa ta!! Tej kot izvršni član je kar naprej hodil gledat, če je že na vrsti za delegirano nalogo in zaključil, da "tolk počas režem, da ni res".

Končno sem narezala, da je bilo "res" in izvršni član je izžrebal:

RENATO!!!

Renata: čestitam! Pošlji mi naslov, na katerem te najde poštar!

Še enkrat hvala vsem in morda kmalu ponovimo vajo s kakšnim drugim izdelkom!

Maja

Year of the Dragonfly

...obstaja samo pri meni, sicer pa je letos po kitjskem koledarju leto Tigra. Kitajski horoskop nam za letos ne napoveduje nič dobrega, ampak na to se ne bomo ozirali... No, vsaj jaz ne... Če že mora kaj hudega priti, je bolje, da za to ne vem nič prej... Carpe diem, saj veste...

Baje vsakemu izmed nas prinaša močne spremembe. Ker pa je leto v znamenju tigra, ta pa simbolizira aktivnost, bi moral vsak stremeti k temu, da izkoristi dane možnosti, predvsem naše osebne in zelo posebne talente...Talenti... Ali imam samo jaz občutek, da se zbudim vsa polna idej in načrtov, a ko pride tisti hipec časa, ko bi lahko kaj naredila, je moja glava prazna, volja ničelna? Ponavadi sem še na poti domov vsa evforična, kaj vse bi naredila, potem pa nič... Samo prekladam... Najbrž je krivo vreme, se tolažim... Kar nimam tiste prave iskrice... Predolgo traja že to svetobolje...

Sicer pa so kačji pastirji zame ene najbolj prefinjenih živali. Ko smo šli veslat na Kolpo, so mi bolj kot vse pripetije ostali v spominu prav kačji pastirji in njihova indigo modra krila, ki pod koti lovijo kovinsko zeleno barvo, ta pa indigo spreminja v kovinski odtenek. Magično... Pogosto simbolizirajo dušo izgubljenega...

Vseeno carpe diem...

Maja

Peony's diary

Tokratni izziv so mi predstavljale potonke. Prijateljica si je zaželela darilo za prijateljico. Ta ima rada rože in piše dnevnik. Res izziv: rože so vendar pisane, meni pa pisano ne leži... Striček Google je na netu našel samo eno sliko, ki mi je bila všeč, ampak k njej ni pasalo popolnoma nič. Vse ostalo pisano, takšno iz koledarjev... Ne bi bila jaz, če ne bi prav vsega podredila svojemu stilu in svojemu okusu. Lahko bi rekli, da sem zvesta sama sebi, čeprav je zato pot včasih bolj trnova (lahko pa bi rekli, da sem trmasta... vse je stvar definicije...). Tako sem enostavno barvno fotografijo obdelala v iPhoto programu: jo spremenila v črno belo in ji dodala sephia odtenek... Potem je šlo vse lažje. Ves papir, z izjemo tistega s starinsko pisavo, ki je kupljen, je ročno postaran, tudi moji prsti sedaj nosijo odtenke vintage photo in antique linen (in jutri je služba). Definicija prijatelja je odtisnjena z odtenkom vintage photo.

Upam samo, da bo izdelek v mojem stilu in po mojem okusu všeč tudi darovalki in obdarovanki.

Maja