torek, 2. marec 2010

Up words for down days





Danes ni moj dan. Joj, sploh ne. Že začel se je slabo in me spravil v tečno razpoloženje. Saj poznate, ko se začne vse podirati in se podira z vedno večjo hitrostjo in intenziteto... sem si odtrgala minuto, da ustvarim blokec iz papirja, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, čeprav mi šareno ni milo. Res sem si želela, da bi bil popoln, pa sem v tem depresiranju prehitro nalepila notranjost in je bilo prepozno za trak... OK, bo pa en brez... Gremo naprej... Pa da je vse sploh fino, sem okvirček z napisom nalepila postrani, ker pač poslušam Tima Holza, ki pravi, da ni treba nič meriti (mi to zelo paše), ampak vse "eyeball-amo"... Ampak NISEM Tim Holz...
Da bi se spravila v malo boljše razpoloženje, sem šla po moj zvežčič, v katerem shranjujem "up words for down days" in našla eno, ki me je spomnila na zgodbo... Ne bi bila jaz, če je ne bi zapisala:

Kot otrok sem bila izredno plašna in sramežljiva. Zaradi tega pogosto osamljena. K osamljenosti je kar nekaj botrovalo tudi to, da sem v šolo hodila na enem koncu mesta, živela pa na drugem. Če sem želela družbo, sem morala sesti na bus in se peljati čez celo mesto... Ne, to je bil samo izgovor... Izgovor, da sem se lahko zleknila v naslonjač s škatlo piškotov in knjigo v roki. Vsako popoldne. Nikoli nisem vedela, kdaj se je dan prevesil v noč ali kdaj je bila škatla prazna. Danes ne vem, kako sem naredila šolo... Vedno sem bila drugje. In v bistvu nikoli sama...
Ko je moja starša (sicer oba težka knjižna molja) že začelo malce skrbeti moje odmikanje v svet domišljije, sploh ker k puberteti nekako paše, da najstnik išče družbo vrstnikov, sta začela drezati. Mojstrica izgovorov sem našla sto in enega. Ne spomnim se jih, živo pa se spomnim citata, ki mi ga je takrat povedal oče in sem ga mnogo kasneje zapisala v svojo"up-down" knjigo:

" You can't stay in your corner of
the forrest waiting for others
to come to you.
You have to go to them sometimes."
A. A. Milne

Danes sem prišla iz svojega kota. Prišla sicer k vam v virtualni svet, pa čeprav bi raje obsedela v svojem kotu in kuhala vso jezo in nesrečo današnjega dne. Pa se je treba kdaj pa kdaj brcniti... Pomaga.

Mi je všeč, če pridete kdaj iz svojega kota k meni:-)

Maja

35 komentarjev:

  1. Maja, moj kot je tako prijeten, topel pozimi, hladen poleti, v njem se vedno najde kakšna črna čokolada, pocukrana knjiga, ... Vsekakor pa je fino priti ven, pa čeprav v prvem koraku le do virualnega sveta. Saj ste tu ve, moje prijateljice sotrpinke.

    Pridi k nam in nam bo skupaj lepo ;-) Tukaj naberi moč za realnost sveta!

    Bodi lepo tudi na malo slabši dan!

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo lepa knjigica, všeč so mi verzi, ki si si jih zapisala. lp, Moni

    OdgovoriIzbriši
  3. če nebi napisala, kaj je šlo vse narobe...sploh nebi vedla, da je kaj narobe...zveščič se mi zdi simpatično popoln :D

    OdgovoriIzbriši
  4. neprestano zahajam, veš... iz unega kota v tale kot. paše. kot beg med popisane strani, ki ni vedno beg ali pa neha to biti v tistem trenutku, ko v zapisanem prepoznaš sebe. in odkrivaš in potuješ.. tudi skozi grozen dan. mine. vleče se pa vseeno.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nič ni slabega, če kdaj tičimo v kotu. Važno je, da vsake toliko zamenjamo kot z drugim kotom.... Tako združimo željo po stalnosti z zahtevo po razvijanju, nenehnemu. In na koncu vidim, da je pravzaprav svet sestavljen iz kotičkov.
    Zvezek me je spomnil na flower power in je resnično privlačen - not in zunaj.
    Maja, rada prebiram tvoje poste in se utapljam v tvojih besedah in sedaj me je na mojem blogu čakalo presenečenje. Prebrala sem, da prideš in to me je navdalo s posebno energijo. Komaj čakam!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  6. Dobro je vedeti da za vsakim oblakom pokuka sonce...
    Zelo lepa in vesela knjigica...

    OdgovoriIzbriši
  7. Vsi imamo svoje kotičke, kjer se dobro počutimo in smo si samozadostni. Ampak včasih paše malo pokukati iz 'varnega zavetja' kaj se dogaja okrog nas. In potem, zopet hitro nazaj. :)

    Sem šla prav gledat nazaj, kaj je postrani zalepljeno in ne vem kaj vse je še narobe. NIČ ni narobe, čudovit je!

    OdgovoriIzbriši
  8. Sem pozabila komentirat. Luštno nova glavo ima tvoj blog. :) :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Ne boj se v tvoj kot rada zahajam, je vedno zanimivo.Tako knjigica , kot zgodbica sta lepi, vsaka po svoje. Zgodbica ti da lep nasvet, ki se ga splača zapomniti. knjigica pa ima tako lep papir in jaz mislim, da je popolna!!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  10. sam danes je pa res en čuden dan... v službi je bilo obupno, pa sploh ne po moji krivdi...očitno luna z zamikom...
    pa verzi so mi všeč... ja jst tud še zmeri rada ždim v svoji sobi, delam prčkarije ali visim za računalnikom... in včasih je kar težko ljudem okrog sebe razložiti, da bi bila rada sama... ker mi to paše... :)
    lepšejši zvežčič :)

    OdgovoriIzbriši
  11. Dobra zgodba in res paše kadar smo v "down days".
    Knjigica je pa noro lepih barv.

    OdgovoriIzbriši
  12. Ja, ti naši kotički. V njih smo tako varne in nihče nas ne more prizadeti, ker smo same s sabo ;) Kot je Mojca napisala: v zapisanem spoznaš sebe. Tudi jaz sem (in še zdaj) najraje doma, v (strgani) trenerki, lasje speti v čop in kaj brkljam. S sladkimi pregrehami sem si zakisala telo in to zdaj popravljam.
    Knjigica pa je super taka kot je (ha, tisto s pozabljenim trakom se meni dogaja ves čas, pa si rečem:
    že mora tako biti :) Naj te take malenkosti ne vržejo s tira ;)

    OdgovoriIzbriši
  13. Kotički so blazno fina stvar. Varno zavetišče misli in duha. Je pa fino kdaj it pogledat še v kak drug kotiček ... če ne drugače, pa virtualno. In v tale tvoj kotiček je tako luštno prit pogledat. Krasen zvezek in zapis, ki da misliti.

    OdgovoriIzbriši
  14. Tudi jaz sem najraje v svojem kotičku. Zelo rada pa pokukam tudi v tvojega :)
    Knjigica je čudovita. Kako lep papir!

    OdgovoriIzbriši
  15. :) jaz moram vsak dan za vsaj nekaj minut v ta moj kotiček, ker sem drugače sitna, nepotrpežljiva in nasplošno sem potem jezna sama nase.

    Prejšnji teden je bil najprej bolan Jakob, nato jaz, zdaj še Matevž. Ko se bojuješ proti svoji bolezni, svoji vročini in moraš hkrati še skrbeti za dva bolna otroka, moči kmalu poidejo in samo spanec ne pomaga več.

    Ena urica mojega kotička, v popolni tišini, tokrat s kvačko v roki, mi je dala moči za več kot en dan :) sproščujoč klepet s sosedo pa še za dva povrh :)
    Ja, včasih je treba "med ljudi" :))))) pa čeprav pravzaprav nisi nikoli sam :)

    OdgovoriIzbriši
  16. Ja, ti kotički nas velikokrat rešujejo raznih virusov, nam pomagajo, da se resetiramo, ponovno naložimo ... Včasih je dovolj nekaj minutk, drugič več ur.
    Knjigica je čudovita in misel še kako drži.
    Lepo bodi!

    OdgovoriIzbriši
  17. Jaz imam neskončno rada moj kot in odkar ga imam, sproščam slabo voljo tam in ne po meni najdražjih ljudeh.Ampak v vaše kotke tudi rada prihajam in mi je lepo. Prekrasen zvezek, mi je všeč, ker je "malo drugačen". In blog je dobil novo glavo, tako res TVOJO! :-)

    OdgovoriIzbriši
  18. Ja, mi pa radi pridemo iz svojega kota v tvojega in z veseljem bi šla tudi na avtobus, da pridem na drugi konec :-) Sama imam v zadnjih nekaj letih rada mir in najbolj uživam v mirnih vikendih brez obveznosti. Toliko zabave in vsega je bilo v času srednje šole in faksa, da mi to več ni potrebno. Tudi jaz uživam v svojem 'kotu', kjer mi je najlepše in kamor spustim le redke ljudi. In še posebej paše kotiček ko pridejo dnevi, ko ti ne gre. Ampak meni je ta tvoj blokec zelo všeč in z veseljem bi v njega zapisovala misli.

    OdgovoriIzbriši
  19. K tebi je vedno fajn priti. Ne samo, da človek ponavadi kaj lepega vidi, kaj, kar že navsezgodaj poboža dušo, ampak ponavadi ponudiš tudi prijetno besedo in snov za razmišljanje. Nič ne škodi, če se zazremo sami vase vsaj za tistih par minut, ko beremo tvoje besede, pogledamo, kaj so v nas prebudile, precenimo, ali nam je to všeč ali ni, se odločimo, kako bomo naprej ... enako dobro, bolje?

    OdgovoriIzbriši
  20. Poznam take dneve. In prijateljico čokolado. In vem, da pridejo, so in minejo. Samo nekaj je treba naredit za to. Malček pomagat. Nekje poiskat energijo, da te bo zvlekla ven. Tudi blog pomaga. Nabijanje muzike, ki te potegne v svoj ritem. Neformalni čvek nekje, čeprav na netu.

    Knjigica mi je pa zelo všeč. Verz pa si moram shranit, ker mi je najprej padu v oči.

    OdgovoriIzbriši
  21. Eeeej! Včerajšnji dan tudi meni ni bil pisan na kožo. Ko pa sem prišla na sonce.... O, kako težko sem čakala pomlad. In tvoja beležka je čisto pomladna. Pa v papir sem se tudi jaz zaljubila. Je res nekaj posebnega. Sploh z verzom!
    Ko boš še kdaj v takem razpoloženju, pridi v moj kot na kavo!

    OdgovoriIzbriši
  22. Bil je 'tak' dan (če je to kakšna tolažba). Tudi meni se je dogajalo in še nekaj drugih oseb je potožilo, da je bil 'tak' dan. No, jaz si rečem, da bo treba zamenjat frekvenco, ker je v 'takih' dneh slabši sprejem... Drugače imam pa tudi jaz par napisanih orožij za preživetje - vedno na dosegu roke! V tvojem kotu je zelo prijetno in domače, tako da rada pridem :). Izdelek je pa kljub temu lep, čeprav ne zadošča tvojim (pre)strogim merilom! Danes je pa že boljše, a ne?

    OdgovoriIzbriši
  23. draga moja, ne vem o kotih in kotičkih v tvoji osnovnošolski zgodbi, vem pa da sem ti bla nagraužno fouš za roza trenirko z mikimiško. moja je bla pastelno zelena iz pletenine. BLJAK!!!
    LP, Mateja

    OdgovoriIzbriši
  24. PS.: pletenine z veliko tiskano, t.j. Pletenina d.o.o.(BLJAAAAK!!)
    PPS.:Ani ZELO 'teč' scrap, je na njenih vratih. Kdaj dobi pa Anina mama zvezek za globoke misli?:) Sej vem, sej vem, težko je bit kreativen ko pa :'It can be any colour as long as it's black...'

    OdgovoriIzbriši
  25. Na roza trenirko že pozabila, Pleteninine smo pa itak imel vsi za doma drsat in to vedno še 100x reciklirane!!! Ne vem, zakaj mi je bla roza takrat tako všeč?? In draga moja še vedno darkerica - dobiš ga tudi ti in bo BLACK!!

    OdgovoriIzbriši
  26. Majči, moj današnji dan je bil prav tak kot tvoj včerajšnji in evo, da grem tud jst iz svojga kota, ko sem takorekoč sama doma k tebi.Za takšno počutje imam vedno rek: Za dežjem vedno posije sonce in jutri definitivno mora biti...Oglasi se kaj! Zvezčič je pa kljub naštetim napakam videti brezhibno...Čakam pomlad, ki se je spet malo potuhnila.

    OdgovoriIzbriši
  27. kot za pacanje, kot za lizanje ran, blog-kot, kot za....povsod sami koti(čki)...in same sorodne duše...
    Poznam to "kotičkanje", po napornih marčevskih dnevih se bom danes zavlekla v enega od omenjenih in nabirala moči za "nove zmage" - komaj čakam, ker že diham na škrge:-))))

    OdgovoriIzbriši
  28. prava tečnoba sem, vem (in zardevam).........zvežčič je božanski! Tudi brez trrakca je božanski!

    OdgovoriIzbriši
  29. Čudovita knjigica :)
    Pa nč ni kaj videt, da bi bilo kaj narobe narejeno.

    OdgovoriIzbriši
  30. wow,ta papir je res čudovit :)

    OdgovoriIzbriši
  31. Draga Maja. Kotki in kotički so fajn. Tvoji zvežčički pa še bolj:) Prosim pridi k meni, imam nekaj zate..

    OdgovoriIzbriši
  32. Všeč mi je tvoj dnevnik, papir je čudovito, ravno prav pisan! Notranji svet je po sili razmer postal moje otroško zatočišče in tako je še danes. Potrebe po stikih z ljudmi so bistveno pod povprečjem...a na to zatočišče bom pa lahko vedno 100% računala.

    OdgovoriIzbriši
  33. Ker so tvoji izdelki tako prefinjeni, kot moji nikoli ne bodo, želim izvedet, če je tudi ustvarjalka tako prefinjena; sicer pa želim biti 1000 in prva, ki ti podeljuje nagrado KREATIV BLOGGER. Prevzemi jo na mojem blogu.
    Lep vikend.
    Mädchen für alles

    OdgovoriIzbriši
  34. Spet sem tu - pri meni te čaka nagradica :)

    OdgovoriIzbriši
  35. Maja, pa čeprav samo kdaj pa kdaj pokukaš ven, ni s tabo nič narobe. Nekaterim paše (tudi meni), da veliko časa preždijo sami s svojimi mislimi.
    In včasih je prav produktivno ;)

    Kar se pa tiče izpovedovanja...je blog zakon!

    Super blokec in topli verzi :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala, ker ste si vzeli čas!! Vaše spodbude mi veliko pomenijo.