petek, 21. november 2008

Kako veš, da se ti je strgalo...


Kako se počutiš, ko se zaveš, da si resnično doživel živčni zlom?.. Sem kar nekaj časa razmišljala ali naj pišem o tem ali ne, pa sem ugotovila, da moram dati to iz sebe, saj mislim, da nisem osamljena. Sem tipični produkt, ki ga je po lastni izbiri požrla sodobna družba karieristov. To, kar počnem za "preživetje" (ha, kakšna ironija, delaš za preživetje, ki te lahko spravi v grob!!), delam že šesto leto. Mesto sem prevzela drugi dan po prihodu s porodniške. Bila sem ena najmlajših na takšnem delovnem mestu,če že ne kar najmlajša, kar je poleg vsega drugega pomenilo toliko več dokazovanja, da si sposoben delo opravljati enako kvalitetno, če ne še bolj v primerjavi s kolegi, ki so bili najmanj 15 let starejši od mene. Kozoroginja v meni je trmasto vztrajala dokazati sebi in svetu, da lahko pljuvaš proti vetru...Pa ne moreš...Bila sem polna energije, idej, zavzetosti, idealizma, pa je šlo vse počasi navzdol. Približno pred kakšnim letom sem se začela zavedati, da se hodim domov samo še rehabilitirati, torej nabrati toliko energije, da grem lahko naslednji dan v službo. Smisel življenja??!! Nisem slišala opozoril okolice: izpreži, naredi nekaj zase, ne skrbi samo za druge, uničuješ se, vzemi bolniško, če si bolna... Ne, workoholizem je huda bolezen, za katero ni bolniške. V kombinaciji z značajsko lastnostjo, ki se imenuje perfekcionizem pa je smrtonosna kombinacija. In kdaj mi je "uštekalo", da sem na koncu: v sredo na koncertu Gibonija. Dolgo sem se ga veselila, povsem padla notr, potem pa sem se sredi pesmi spomnila, kaj sem v službi pozabila narediti in obstala kot vkopana. Po mojem sem kar nekaj minut stala kot vkopana sredi valujoče množice, nato pa sem se sesedla na stol brez moči. Življenje je odteklo iz mojih rok in nog, pekli so me vsi živci v vratu, mravljince pa sem čutila po celem telesu. Najbolj me je zadelo naslednje: punca, tako na koncu si, da se ne moreš več sprostiti, niti na koncertu, ki si se ga tako veselila. Nisem vedela, kaj delajo ljudje okoli mene, vse se mi je zdelo totalno brez zveze, v glavi se mi je vrtelo, težko sem dihala. Moj partner je bil tako besen name, da je kar pihal, saj je bil eden tistih, ki mi je vsak dan na vse možne načine opozarjal na to, kaj si počnem. Pa ne samo sebi, celi družini... Sosed me je nato odpeljal ven na zrak, k sreči je bilo mrzlo, da sem prišla k sebi in tresavico pripisovala hladu. ... Ja, skoraj sem se uničila. Prijateljica mi je rekla, da sem dobila novo priložnost v življenju, novo rojstvo, da lahko začnem znova. Pa bom to znala izkoristiti? Ali sploh znam živeti na drugačen način? Kako pomemben del človeka je njegova služba? Smo od kariere res odvisni (ne mislim v materialnem smislu, pač pa čustveno)? Je to del narcisoizma ali samodestruktivnosti? Je komu mar, da so pritiski prehudi? NE, če ne zmoreš pojdi, za tabo bo prišel drugi, ki to zmore. Pa sploh kdo zmore? 

8 komentarjev:

  1. Čestitka je super lepa. :) Glede napisanega pa-sama sem sicer še zelo mlada in me kariera šele čaka. Se pa bojim da tudi mene doleti nekaj podobnega. Zaradi perfekcionizma, ki mi ne da miru in zahteva od mene neke noro visoke kriterije. Od nikogar drugega ne pričakujem toliko popolnosti kot od sebe in nekoč nekje bom verjetno tudi sama obsedela brez energije in se spraševala kaj me je pripeljalo do tega.

    Drži se in hitro še kakšno čestitko naredit. Meni pomaga. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Še kako razumem napisano, le da sem sama na srečo znala pravi čas izpreči. Čeprav prej ne bi nikoli verjela, da se da.
    Drži se. In predvsem vzemi dopust, bolniško, karkoli.. samo izpreži. Ne živi zgolj za službo. Ta te izpljune prvič, ko ne uspeš. In te nadomesti z nekom, ki zmore.. pa čeprav le na začetku.

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala za to, kar si delila z nami - za zaupanje. Mislim, da se lahko v takšnem stanju znajdemo vsi, ki živimo v tem "brzinskem" svetu, ki imamo naporne službe ...
    Želim ti, da bi si res znala vzeti čas zase, se zaustaviti in začeti znova. In imej se rada - tudi tako, da si kdaj vzameš bolniško, dopust ... Pa ne prepozno :)

    Lp, Helena

    OdgovoriIzbriši
  4. Maja, cenim tvojo moč. Najbrž se ne zavedaš, ampak to, da si svojo stisko delila, je dokaz izredne moči. Vzami to moč in se odloči, da je si ti tista, ki si edina pomebna. Mislim nate!

    OdgovoriIzbriši
  5. Prva dva Sonjina stavka veljata 100% tudi zame. Ko sem po enajstih letih hodila domov jokat in se zdirat na svoje otroke, zjutraj pa sem imela do službe ravno toliko časa, da sem preračunavala, a naj se prej spoprimem s kepo v želodcu ali s cmokom v grlu, sem rekla Dovolj. Pa so mi rekli, ti si nora, kam boš šla, pa za nedoločen čas imaš. Pa sem naredila korak in zdaj je drugače. Tudi naporno in tudi stresno, ampak je občutek popolnoma drug. Je pa dejansko res, da moraš do tega priti sama. Držim pesti zate! In obožujem tvoje voščilnice in tvoje kompozicije na fotografijah!

    OdgovoriIzbriši
  6. Te popolnoma razumem. Moja izkušnja je bila taka, da sem še v času porodniške hodila v službo, da ne govorim kako sem pustila večji del dopusta pred nastopom porodniške, pa še bolniške, ki mi jo je zdravnik nudil nisem sprejela. In niti za en hvala. Mojemu delodajalcu se je to zdelo normalno... Ampak sedaj so se časi spremenili in to se moram zahvaliti moji dve leti stari punčki. Družina je na prvem mestu.
    Vem, da se tega zavedaš tudi sama, zato le pogumno, potreben bo čas, volja, vztrajnost... Blog je dober začetek za si spihati živčke... meni pomaga.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mogoče se bo slišalo zelo patetično ampak...
    Ne poslušaj razuma. Poglobi se vase in poslušaj srce, tako boš naredila nekaj zase.
    Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  8. Jaz sem cel vikend razmišljala, kaj naj ti napišem.
    Ne vem, ali sem to v tej izbrani družbi že kdaj povedala, ampak jaz sem načeloma deloholik. Ali pa sem strahotna lenoba. Vmesne poti so mi bile vedno tuje. Vendar sem se pred časom zavestno odločila, da se moram naučiti loviti ravnotežje na tenki brvi ravnovesja. Tako sem se odločila, da bodo vikendi (samostojec pač) po novem moji in od moje družine. Ni bilo lahko. Dokler mi ni nekdo rekel: glej, saj odločila se boš sama, ampak dejstvo je, da na tvojem nagrobniku ne bo pisalo "vedno je prevod oddala v roku in imela pospravljeno hišo", ampak bo, če boš delala pametno in imela malo sreče, pisalo "ljubeča mati in žena".
    In tako to je. Dejstvo pa je, da mora biti vsaka zase dovolj močna, da naredi tisto, kar je prav. Enako v poslu kot v življenju. Mene je tudi pred dvema tednoma pekla vest, ker nisem sprejela slabo plačanega dela. Ker ... kaj vem, kdaj bo naslednje? No, ta teden komaj molim nos skozi poplavo dobro plačanega dela. Razumeš, kaj mislim?

    OdgovoriIzbriši

Hvala, ker ste si vzeli čas!! Vaše spodbude mi veliko pomenijo.